"Vse živo sem dal zanj, tudi dopuste"
Prav neverjetno je, kako se gospod Pavel Švara spominja pomembnih letnic. Vseh številk, vseh mejnikov, ki so se mu zasidrali v srce, povezanih z balinanjem. S športom, ki ga je prevzel pri 27-ih letih in ga še danes ni izpustil.
»Leta 1970 me je tast prvič peljal na balinišče, kjer je sam ure in ure igral s svojimi prijatelji. Poskusil sem, bilo mi je všeč in tako sem v svojih poznih dvajsetih letih začel balinati. Prvo kroglo sem prijel v roke in po šestih mesecih že bil v ekipi. Očitno sem bil pravi talent za to. Dnevi so minevali, pa meseci, pa leta in tako sem štiri leta kasneje začel bolj resno trenirati. Leta 1977 sem pristal v finalu državnega prvenstva in od takrat smo bili z ekipo vedno na vrhu. Vse do leta 1983 sem bil član Balinarskega kluba Železničar (danes Balinarski klub Postojna).«
Potem je gospod Pavel odšel v Ljubljano in pričel igrati za BK Polje, kasneje pa postal član Brda Ljubljana. »V Ljubljani sem bil devet let, potem pa so me prosili, da se vrnem nazaj v Postojno in sem se vrnil. Zavihali smo rokave, naredili malo reda, zamenjali upravo in pričeli delati na polno. Leta 1993 sem začel s prvo ekipo in takoj ustanovil šolo balinanja za najmlajše. Povzdignili smo člansko ekipo iz druge v prvo ligo, postali prvaki in se uvrstili v superligo, kjer smo osvojili tretje mesto. Vsi uspehi so šli strmo navzgor. Potem pa so se časi malo spremenili, nekaj ljudi je odšlo v druge klube, ki so bili finančno bolj uspešni in naši uspehi so pričeli nihati. Vse do leta 2010 so igralci prihajali in odhajali, zmagovali in izgubljali. Leta 2013 nam je ponovno uspelo priti v superligo. Danes pa smo nekje na zlati sredini.«
Gospod Pavel Švara je z velikim ponosom učil vso svojo mladino. Pod njegovim vodstvom so se kalili številni nosilci kolajn, tako na svetovnih kot evropskih prvenstvih. Med najbolj poznanimi so nedvomno Dejan Koren, Ivo in Robi Bašič, Nik Švara, Aleš Hrvatič, Gašper Kraševec in še mnogi drugi. »Kar nekaj reprezentantov je bilo v tistem času. Številni so osvajali svetovna prvenstva, imeli smo res lepe uspehe z zlatimi medaljami. Med leti 2010 in 2015 smo bili, kar se tiče mladine, najmočnejši klub v državi.«
Med tem časom je gospod Pavel, skupaj z nekdanjim pokojnim predsednikom Jožetom Rebcom, dal pobudo za ustanovitev poletne šole balinanja v okviru Balinarske zveze Slovenije. »Šolo je najprej vodil Ivo Žvokelj, nato pa še jaz, vse do leta 2015. Potem se je šola ukinila. Škoda, ker je bila res dobra. Na samem začetku, med leti 1994 in 2002, je poletna šola potekala v Poreču, kjer so bili pogoji res odlični. Otroci so se kopali, spoznavali, uživali in pri tem še balinali. Nato so nam v Poreču dvignili cene in smo odšli v Rogaško Slatino. Do leta 2015 se je šole redno udeleževalo prek 500 otrok starih do 14 let. In tako smo vodili dve šoli. Tisto v BK Postojna čez vse leto, to v okviru Balinarske zveze Slovenije pa v začetku meseca julija.«
V času bivše Jugoslavije je gospod Pavel odigral tri pomembna prvenstva. Evropsko prvenstvo v Španiji, Ljubljani in Monaku. »Med leti 1984 in 1986 sem igral za člansko reprezentanco Jugoslavije. Na evropskem prvenstvu v Ljubljani smo v ekipni konkurenci osvojili tretje mesto. Z ljubljanskim Poljem sem osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, medtem ko sem z ekipo Brda slavil v uspehih v slovenskem prvenstvu. In tako sem bil leta 1993 določen za selektorja najmlajših do 14 let. Vmes sem vodil tudi prvo ekipo BK Postojna, ki se je kmalu uvrstila v superligo. Vse do leta 1999 je ekipa v superligi kar trikrat osvojila tretje mesto, kar je bil za nas izredno velik uspeh. Vse skupine sem treniral, razen žensk. In pri vseh smo blesteli.«
Nekaj časa je kombiniral vodenje ekipe in tekmovanje v balinanju, vendar je kaj kmalu videl, da oboje ne gre. »Ne moreš biti vodja in igralec. Enostavno ne gre. Ali si na eni strani ali na drugi in zato sem se odločil, da bom nehal tekmovati. Na treningih sem še naprej igral, v bistvu še danes, pri svojih 77-ih letih, igram. Lani pa sem počasi izstopil iz vseh funkcij v klubu. Ogromno sem naredil in se v teh letih kar dobro iztrošil. Tako sem lanskega junija predal vse moje delo novemu vodstvu. Igram pa še danes, za svojo dušo, za rekreacijo.«
Pavel je tako po dobrih 50 letih igranja in delovanja predal štafeto novim nadobudnim igralcem in trenerjem. »Ja, letnice si pa res dobro zapomnim, ne morem jih pozabiti. Vse življenje sem posvetil balinanju, vse živo sem dal zanj, še vse dopuste. Mojemu sinu Dejanu je šlo zelo dobro, bil je tudi v reprezentanci, vnuki pa zdaj blestijo. Starejši Nik je bil svetovni prvak v dvojicah in svetovni podprvak v štafetnem zbijanju. Mia je bila ravno tako državna prvakinja in tak naslov je uspel prejeti tudi najmlajši Jan. Lahko rečem, da imamo balinanje v družini, je v naši krvi in srcu. Vnuki zelo lepo nadaljujejo s svojimi uspehi. Zelo sem srečen za njih. Skušam jim pomagati, jih učim, vodim, vozim in podpiram. Vsi smo zelo ponosni nanje.« Kot pri vsakem športu, je tudi pri balinanju pomembna podpora.
Tako staršev kot prijateljev. Da človek ve, da dela prav, da gre v pravo smer in da ima za seboj ljudi, ki ga bodrijo.
»Če želiš postati res uspešen balinar moraš veliko trenirati. Povprečni balinarji trenirajo dva do trikrat na teden, vrhunski pa kar vsak dan po dve, tudi tri ure. Za uspeh se je potrebno res truditi. Pred 30 leti, ko so prišle na dan nove discipline, kot sta štafetno in hitrostno zbijanje, smo igralcem dali še več nalog, še več programov, kako trenirati, kar je zahtevalo res ogromno treninga.«
Tudi gospod Pavel je vesel, da je Balinarska zveza Slovenije prejela nove ljudi. »Zgleda, da se je vse spet zalaufalo. Delajo dobro, vse pohvale. Sem večni optimist, zato verjamem v to, da bomo šli le še navzgor.«
Prav tako navzgor, kot je v svojem času šel gospod Pavel Švara. Ko je bil poklican v reprezentanco bivše Jugoslavije, kamor si nikoli ni predstavljal, da bo prišel.
»Tudi sam sem veliko treniral in se trudil za svoje cilje. Nisem pa mogel verjeti, ko so me poklicali v jugoslovansko reprezentanco. To je zame pomenilo neverjeten uspeh, neverjetno priznanje. Veste, takrat so bili tam odnosi kar slabi in sem se moral res veliko dokazovati, da sem bil zaslužen za to mesto in uspelo mi je. Takrat sem bil najbolj srečen.«
Z navdušenjem se spominja tudi vseh zmag, ki so jih uspeli osvojiti z mladimi igralci. Vsa leta med 2010 in 2014 so bila za njihov klub izredno uspešna.
»Zelo sem vesel, da sem lahko pripomogel k uspehu mnogih mladih. Da sem šel v to smer, v pravo smer, kljub temu, da ni bilo veliko denarja. V balinanju ne moreš obogateti, lahko pa ga igraš za svoj gušt in obogatiš svojo dušo. Pika na i pa je bila še gradnja štiristeznega balinišča in tako smo lahko gostili mednarodni četvoroboj reprezentanc mladih iz Francije, Italije, Hrvaške in Slovenije.«
