Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so se v Sloveniji pojavili prvi balinarski klubi, ki so bili sicer neorganizirani, hkrati pa so pomenili dobro osnovo za začetek športnega balinanja.

Za začetek športnega balinanja v Sloveniji štejemo leto 1951, ko so bila na pobudo dr. Milka Gornika, Romea Bassina in Avgusta Petrovčiča sprejeta prva balinarska pravila, usklajena z Mednarodnim tehničnim pravilnikom MTP. Leta 1951 je bil pod okriljem Kegljaške zveze Slovenije ustanovljen Odbor za balinanje, katerega predsednik je postal Romeo Bassin, člani pa dr. Milko Gornik, Avgust Petrovčič, Franc Metlar in Jakob Novak. Ustanovitev odbora za balinanje leta 1951 štejemo za uradni začetek Balinarske zveze Slovenije.

Leta 1951 so se v Sloveniji pričela prva balinarska tekmovanja po novih pravilih MTP. Vodenje tekmovanj je bilo zaupano Avgustu Petrovčiču, ki ga je na tem mestu leta 1957 uspešno zamenjal Franc Somrak. Prevzel je tudi vsa tehnična opravila v zvezi, medtem ko je Petrovčič še naprej bedel nad sojenjem, tako v Sloveniji, v Jugoslaviji ter kot mednarodni sodnik v tujini.

Z včlanitvijo Jugoslavije v Mednarodno balinarsko zvezo FIB leta 1953, so se naši reprezentanci odprla vrata za nastope na svetovnih in evropskih prvenstvih. Krstni nastop jugoslovanske reprezence je bil leta 1954 na Svetovnem prvenstvu četvork v francoskem St.Etienu, kjer je zasedla 12. mesto med 16. ekipami. V štiričlanski ekipi Jugoslavije so nastopili kar trije Slovenci, Avgust Petrovčič, Franc Karo, Romeo Bassin in Hrvat Mario Jurman. Na prvenstvu so bili naši reprezentantje edini, ki so igrali s starimi plastičnimi, masa kroglami, vse ostale reprezentance so igrale s kovinskimi kroglami.

Prav tako so nastopili v izposojenih (kolesarskih) dresih, saj lastnih niso imeli.

Jugoslovanske reprezentance 1. generacije, so v desetletnem obdobju tekmovanj nastopile na petih svetovnih prvenstvih, na petih neuradnih evropskih prvenstvih z nazivom Pokal princa Monaka in na treh mednarodnih turnirjih. Na vseh prvenstvih v tem obdobju so, v celoti ali pa v večini, reprezentance Jugoslavije sestavljali Slovenci, nekateri tudi večkrat. Na posameznih prvenstvih so nastopili naslednji Slovenci: Avgust Petrovčič (13 nastopov), Stane Vrhovec (9), Drago Loboda (5), Emil Mahne (4) - igralec reškega kluba, Franc Karo (2), Romeo Bassin (2), Andrej Požrl (2), Jože Prunk (2), Jože Grča (1), Danilo Lužnar (1), Vinko Turk (1), Mate Antunovič (1).

Na Svetovnih prvenstvih v četvorkah, v obdobju 1954 do 1964, na katerih je nastopalo po 16 ekip, se je Jugoslavija vedno uvrščala v spodnji del lestvice, medtem, ko je bila na neuradnih evropskih prvenstvih dvojic uspešnejša, saj so naše reprezentance na zadnjih treh nastopih zasedli šesto, peto in tretje mesto. Prav na svojem zadnjem nastopu je reprezentanca 1. generacije na neuradnem EP dvojic, na katerem je nastopil 12 reprezentanc, poleg osmih evropskih tudi tudi reprezentance Maroka, Tunizije, Alžirije in Avstralije, osvojila tretje mesto. Naši reprezentantje Avgust Petrovčič, Stane Vrhovec, Drago Loboda, vsi trije člani ljubljanske Žabe in Emil Mahne, Slovenec, član kluba Bazovice iz Reke, so v razburljivem srečanju za tretje mesto proti reprezentanci Belgije šele po zmagi v podaljšani igri osvojili bronasto medaljo, ki je bila tudi prva balinarska medalja za Jugoslavijo. Pot do nje pa je bila vse prej kot enostavna. Po zmagi dvojice (Petrovčič, Loboda) s 15:7, je sledil poraz Mahneta v igri posamezno z 9:15. Sledila je dodatna igra posameznikov v kateri je Avgust Petrovčič po zaostanku 3:9, v infarktni končnici premagal Belgijca s 15:11 in bronasta medalja je bila naša. Zlato medaljo so osvojili Francozi, srebrno pa Italijani.

Leta 1955 je Balinarska zveza Slovenije postala samostojna in polnopravna članica v okviru Fiskulturne zveze Slovenije. S tem dejanjem je zanimanje za balinarski šport močno naraslo, ustanavljati so se začeli novi klubi po celi Sloveniji, kot gobe po dežju so rastla nova balinišča po merah, ki jih je določal novi Mednarodni tehnični pravilnik MTP.

Obdobje, od leta 1951 do 1964, je pomenilo začetek slovenskega balinanja tako po organizacijski kot tekmovalni plati. Formiranje odbora za balinanje pri Kegljaški zvezi Slovenije je pomenilo tudi ustanovitev Balinarske zveze in začetek športnega balinanja v Sloveniji. Balinarska zveza Jugoslavije je bila po istem načinu kot leto prej Slovenija, ustanovljena leta 1952. Njen predsednik je postal Slovenec Romeo Bassin.

Začetek delovanja zveze je bil seveda vse prej kot lahek. Po organizacijski plati smo se soočili z izgubo celotne dokumentacije iz prvega obdobja zveze, ki so leta 1958 končali v požaru zgradbe na Likozarjevi ulici v Ljubljani, kjer je bil sedež zveze. Sledila je večkratna selitev v nadomestne prostore, kar je bila le začasna rešitev.

Na tekmovalnem področju smo Slovenci orali ledino pri uvajanju športnega balinanja s prevodom mednarodnega tehničnega pravilnika, po katerem je prišlo do organiziranja različnih državnih prvenstev in nastopov reprezentance na mednarodnih tekmovanjih. Za ogrevanje pred prvim nastopom na svetovnem prvenstvu četvork leta 1954, so bila izvedena srečanja med klubi iz Slovenije in Hrvaške in propagandni mednarodni nastopi Jugoslavije z reprezentancami Italije in Belgije. Z uradnimi nastopi na svetovnih in evropskih prvenstvih, je prišlo tudi do številnih težav, kot so prehod iz gladkih na groba igrišča, neustrezne (masa) krogle, pomanjkanje športne opreme, igranje s sposojenimi dresi, dolga potovanja z vlakom in predvsem pomanjkanje finančnih sredstev. Zato je prišlo v obdobju od 1954 do 1964 do odpovedi nastopov jugoslovanske reprezentance na petih svetovnih prvenstvih četvork in na petih evropskih prvenstvih dvojic. A vse težave so bile na koncu z osvojitvijo prve medalje pozabljene.

Nadaljevanje v naslednji številki, s predstavitvijo Jugoslovanskih reprezentanc 2. generacije, iz obdobja 1967 - 1990.

Glede na to, da so se uradni dokumenti iz začetnega obdobja BZS iz različnih razlogov izgubili in niso dosegljivi, je potrebno izjave akterjev, ki so sodelovali pri ustanovitvi in razvoju balinarskih zvez Slovenije in Jugoslavije, sprejeti kot realnost. Naštete podatke sem povzel iz različnih zapisov staroste slovenskega balinanja Avgusta Petrovčiča in iz knjige Sportsko bočanje, Jakova Vidovića, večkratnega predsednika balinarskih zvez Jugoslavije in Hrvaške.