»Če hočemo, da nas jemljejo resno, moramo tudi mi začeti svoj šport jemati bolj resno.«
Krogla se je tokrat zakotalila k Tadeju Košmrlju – zanimivemu človeku mnogih talentov in zanimanj, med katerimi se skriva (oz. odkriva) tudi »šport, pri katerem se skuša zakotaliti kroglo čim bližje manjši kroglici ali s svojo kroglo zbiti nasprotnikovo,« kot balinanje opisuje FRAN. Zaradi omejenega prostora v reviji, je intervju kratek, prekratek za vse zgodbe, razmišljanja, ideje, ki jih je Tadej poskušal strniti v nadaljevanju.
Predstavite mi svojo balinarsko pot. Zakaj ravno balinanje? Kje ste začeli, kdaj, kdo vas je navdušil za ta šport?
Velikih naključij v balinanju ni. Ker balina tudi moj oče, je bilo logično, da vsaj poskusim tudi jaz. Ko sem bil star 9 ali 10 let, se je v Sodražici ravno gradilo prvo »negostilniško« balinišče, kmalu zatem so ga pokrili s streho. Eden od najbolj zaslužnih za gradnjo je bil prav moj oče, Jože, zato sem seveda kot »mulc« verjetno še več časa preživel v bližini. Ob balinišču in na bližnjih nogometnem in košarkarskem igrišču, kjer sem do nezavesti žulil žogo. Balinanje je tako prišlo kot dodatna zabava. Posebej zato, ker je istočasno začelo balinati še nekaj fantov, torej je bila tam tudi družba.
Ko ne balinate, ste novinar, dnevni urednik na Valu 202. Koliko pozornosti se v medijskem prostoru nameni balinanju in zakaj je, po vašem mnenju, tako? Zakaj je, kljub temu da tudi v balinanju dosegamo dobre rezultate, npr. košarka bolj priljubljena? Kaj bi morali narediti, da se to spremeni?
Po izobrazbi sem germanist in novinar, čeprav danes pretežno delam kot moderator in dnevni urednik. Lahko rečem, da ima na Valu 202 balinanje svoj prostor, predvsem ob večjih dogodkih. Hkrati kot urednik vem, kako potekajo »pogajanja« za to, katere vsebine se uvrstijo v programe, kako pogosto in kako dolge so lahko. Ob vsej inflaciji dogodkov in novic balinanja res ni lahko redno uvrščati v program. V Sloveniji imamo izjemno uspešne športnike v različnih športih, celo take, ki so z olimpijskih iger prinesli zlate kolajne (judo, strelstvo, veslanje), pa se lahko po medijskem zanimanju kosamo z njimi. Dve glavni oviri vidim, zakaj balinanje ne more biti medijsko bolj podprt šport. Najprej to, da nismo globalen šport, s čimer seveda nismo niti olimpijski šport. Po drugi strani pa ljudje balinanje dojemajo kot popoldansko zabavo priletnih stricev, najbrž še s pivom v roki. Kaj lahko storimo, da bi bilo drugače? Nima smisla tekmovati z nogometom ali košarko, se pa da postati vsaj (občasna) novička na koncu športnih poročil. Balinanju manjka »televizičnost«. Več barve, več mladih ljudi ter krajše in bolj dinamične tekme.
Poleg tega ste tudi redaktor oddaje Evropa, osebno!, kjer predstavljate »navadne nenavadne ljudi«. Ali se take ljudi najde tudi v balinarskem svetu? Bi koga izpostavili? Je kdo, ki vas s svojo zgodbo še posebej navdušuje?
Oddaja Evropa, osebno!, v kateri tedensko pripravljam portrete zanimivih tujcev, je pravzaprav odgovor na vprašanje profesorja novinarstva na prvi uri študija: »Zakaj pa ti študiraš novinarstvo?« Ker rad potujem, spoznavam ljudi, ki svet vidijo drugače, obožujem jezike, zgodovino, politiko, šport … Dobro, realnost ni vedno tako popolna, kot so lahko predstave o njej. Ampak tudi v balinanju imamo ljudi, ki bi po alinejah izpolnili vse malo prej omenjene točke. Denimo Teo Collori, ki ste ga predstavili v Balinarju pred nekaj številkami; poznal sem ga kot glasbenika, pa niti nisem vedel, da je hkrati tudi dober balinar. Morda je ravno to pravi pristop za dvigovanje ugleda v športu – najti ljudi, ki so res uspešni na svojih profesionalni področjih, hkrati pa radi povedo, da balinajo. Drugače pa imamo v slovenskem balinanju zanimivih ljudi kolikor hočemo. Že naši igralci, ki igrajo v tujini, imajo verjetno vsi svoje zanimive zgodbe. Morda veste, kdo od njih ima na desni roki tetoviranega »Gozdnega duha s sekiro« in zakaj?
Delujete kot član izvršnega odbora Balinarske zveze Slovenija. Kako je koronavirus vplival na vaše delovanje, na balinarske treninge, tekmovanja?
Spomnim se šal, ki sem jih pred slabim letom dni poslušal od kolegov v službi, ko je država začela sproščati ukrepe in kot prve športne aktivnosti dovolila tenis, golf in balinanje. Ampak bolj kot smešno, je bilo vidno to, da odgovorni niso imeli pojma, za kakšen šport sploh gre. Odziv zveze, ki je takrat odsvetovala prehiter povratek v normalo, se mi je zdel dober. Nenazadnje igrajo v balinarskih ligah mnogi starejši igralci. Delovanje BZS je seveda v teh razmerah nekoliko oteženo, ampak ob vsem skupaj se mi zdi »birokracija« še najmanjši problem.
Sestanki komisij in IO pač potekajo prek spleta. Morda celo bolj intenzivno in pogosteje kot prej. Večja težava je sam šport: državne lige, ki so se lani prekinile na polovici, pa letošnja sezona Superlige, ki bi se morala že konč(ev)ati, pa se še začela ni. Popolnoma so bili prepovedani tudi vsi treningi, zimske lige ipd. To seveda povzroča slabo voljo, vpliva na priliv sredstev v klubih, posledično tudi stanje celotne zveze. Ob tem BZS niti nima kakega manevrskega prostora. Glede na to, da v večjih športih tekmovanja vseeno potekajo, smo od države dobili tudi odgovor, kako »elitni« smo v resnici.
Na kateri svoj dosežek v balinanju ste najbolj ponosni?
Nisem nek vrhunski balinar, sem soliden ligaški igralec. Pravzaprav sem bil vedno bolj bližalec, ker so seveda vsi raje izbijali. Ampak ker je nekdo moral teči tudi hitrostno, jaz pa sem imel kar dobro razvita pljuča, sem pač tekel. V bistvu še vedno. Za največji dosežek v svoji karieri štejem to, da je Sodražica stabilen državni ligaš in to skoraj izključno z domačimi igralci. Za kraj, kjer ni neke daljše balinarske tradicije, kjer je najbližji klub (v Kočevju ali Cerknici) pol ure vožnje stran, se mi zdi to velik uspeh. Drugače pa sem najbolj vesel, ko grem z balinišča dobre volje. Velikokrat je to seveda povezano z rezultatom, ne pa vedno.
Mladi se raje odločajo za športe kot so košarka, nogomet, odbojka, rokomet. Če bi morali mladim predstaviti balinanje na zanimiv način, kako bi to naredili? S čim bi jih pritegnili, glede na to, da se za ta šport ne odloča prav veliko osnovnošolcev in srednješolcev?
Balinanje v javnem mnenju ni prepoznano kot resen šport, ampak bolj kot neke vrste rekreacija. Veliko škode si pri tem naredimo tudi sami, ker pridemo na trening in si ob tem odpremo pivo ali prižgemo cigareto. Mislim, da bi se moral vsak igralec, preden vstopi na igrišče, vprašati, kaj res sodi tja. Predstavljajte si, da se mimo pripelje družina na kolesih in vidi na igrišču ljudi s kozarci v rokah. Bi vi vpisali svojega otroka v tak šport? Otroške in mladinske treninge se da narediti super zanimive, to vedo tisti, ki imajo s tem več izkušenj. Uporaba barvnih rekvizitov, gum, ovir - idej je dovolj. Je pa balinanje talec svoje lastne tradicije. Po eni strani si želimo, da bi se igralo čim več klasičnih iger, še posebej to zagovarja starejša generacija balinarjev; mladi bi pa raje krajše tekme, krajše igre, več tehničnih disciplin. Moj starejši sin je star 11 let in ne predstavljam si, da bi hotel iti z mano na tekmo, ki traja pet ur (brez vožnje). Balinanje je lahko družinskemu življenju precej neprijazen šport.
Kakšni so vaši cilje, želje za naprej glede balinanja, BZS?
Mislim, da je BZS z novim vodstvom zelo »pomladila« svoj način razmišljanja. Predvsem do športa in vsega okrog njega pristopa na modernejši način. To velja tudi za odnos do »OBZ v razvoju«. Sam bi si želel, da bi več ljudi uspeli vključiti v organizirana tekmovanja. Na Dolenjskem imamo trenutno samo pet aktivnih klubov, čeprav je včasih liga štela 12 ali še več ekip. Večina teh nekdanjih igralcev še vedno igra rekreativne lige, morda bi jih bilo dobro ponovno poskusiti vključiti v tekmovanja pod okrilje OBZ Dolenjska in BZS. Hkrati se ob tem spet pojavijo vse tiste dileme, ali se gremo rekreacijo ali šport. Sicer pa sem vesel, da nastaja tudi kak nov center na Dolenjskem. Denimo v ŠRD Breza iz Straže so v zadnjih treh letih postavili čudovit, pokrit objekt in tudi športno hitro napredujejo. V Kočevju so postavili balon, torej imajo pokrito in zaprto balinišče. Morda pa lahko to (skoraj) leto raznih omejitev poskušamo izkoristiti, saj si bodo ljudje želeli početi kaj novega, po možnosti na prostem. Balina lahko vsak, tudi talent ni nujno pogojen s postavo ali prejšnjim zanimanjem za šport. Ampak, kot sem že rekel. Če hočemo, da nas jemljejo resno, moramo tudi mi začeti svoj šport jemati bolj resno. Prek našega obnašanja in podobe na in ob igrišču si o nas ustvarijo svoje mnenje tudi drugi.
