Žan Sodec: Zlata medalja ni bila končni cilj, ampak me je pripeljala na štartno linijo
Moj sogovornik je bil tokrat dobro poznano ime v balinarskem svetu.
Nadobudni 23-letni Žan Sodec, ki je, kot je povedal, že vse življenje povezan s športom. V balinanje je vstopil kot najmlajši sin v družini, kjer so se tako rekoč vsi ukvarjali z balinanjem in tudi osvajali najvišja odličja. Tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj bo za balinarske krogle poprijel tudi sam. Družinskih članov ni pustil predolgo čakati, saj se je s tem športom, ki mu je bil položen v zibelko, začel resno ukvarjati že pri rosnih osmih letih.
Žan, z balinanjem se ukvarjaš že 15 let. Povej nam več o svoji balinarski poti.
Za ljubljanski Krim sem igral v kategoriji dečkov in nato mladincev, pri štirinajstih letih pa sem že zaigral za člansko ekipo. V kategoriji dečkov sem prvič nastopil tudi v vrstah slovenske reprezentance, kar nadaljujem še do danes. V obdobju covida pa sem prvič zaigral tudi za klub v tujini, za italijanski Loano, kjer sem igral eno sezono in se nato vrnil v domači Krim.
Leta 2019 si bil razglašen za balinarja leta v Sloveniji. Kaj ti je ta naziv pomenil?
Naziv mi je še do danes eden od najpomembnejših, osvojil sem ga pri le 19-ih letih v članski kategoriji in je bil kar lep povzetek takratnih uspehov tako na klubski kot reprezentančni ravni.
Dobro poznaš tudi italijansko in najbrž svetovno balinarsko sceno. Kako se razlikuje od slovenske?
V Italiji sem odigral le eno sezono, bilo mi je super, saj je vsaka tekma na res visokem nivoju, kaj več o tem pa vedo naši članski reprezentanti. Kar se tiče svetovne scene, pa Slovenija spada med samo elito, tako po številu medalj kot tudi njihovem lesku. Ogromno so jih osvojili reprezentanti in reprezentantke pred nami, vendar smo jih tudi mlajši že kar nekaj dodali v skupni seštevek. Na vseh tekmovanjih ostajamo favoriti za boj za medalje, kar je dober pokazatelj dosedanjih dosežkov.
Slovenija je balinarska velesila in to dokazuješ tudi ti, ki si član slovenske balinarske reprezentance. V Alžiriji si letos septembra postal svetovni prvak v natančnem zbijanju. Dosegel si še tisto, kar je v tvoji zbirki manjkalo in to je zlato. Kakšni so bili občutki?
V Alžirijo sem se podal z enim načrtom in ta je bil končno iti korak dlje in osvojiti zlato. Za izpolnitev le tega sem se pripravljal kar nekaj časa, dvignil in obdržal sem formo skozi celo sezono in na svetovno odšel kot aktualni svetovni podprvak v natančnem zbijanju in igri dvojic, čeprav so nekateri novinarji to spregledali. Že prvi dan je član naše ekipe mlajših članov Jaka Štremfel utrpel poškodbo. Tekmovanje je bilo naporno, tako na igrišču kot tudi zunaj, vendar smo z ekipo in selektorjem Antonom Kosarjem na čelu držali visoko moralo. Po polfinalnem porazu v igri dvojic. Gašperjem Povhom je bila vsa moja pozornost na natančnem zbijanju. V finalu sem bil že lani, kjer sem kljub dobrem rezultatu izgubil. Letos pa je bila tekma proti Francozu na res visokem nivoju, saj sva oba dosegla vrhunski rezultat in končno sem v kategoriji mlajših članov osvojil iskani naslov svetovnega prvaka. Občutki po finalu so bili mešani, vem, da sem se počutil, kot da mi je odleglo.
Na svetovnem prvenstvu je prišlo do težave pri podelitvi nagrade, ker si tja prišel oblečen v mavrične barve. Ko so to organizatorji opazili, so prekinili podelitev in ti nagrado podelili še v Sloveniji. A lahko poveš kaj več o tem?
Proslavljanje je bilo, zaradi napak tako organizatorja kot tudi mednarodne zveze, kar hitro prekinjeno. Vsi zmagovalci smo dobili majice s strani mednarodne zveze, tako kot vsa leta do sedaj, domači organizator pa se z njimi ni strinjal. Poskušali smo s kompromisom, da bi na podelitev šli v reprezentančnih dresih, vendar pa tega ni dovolila mednarodna zveza. Tako da smo zaradi nestrinjanja organizatorja in mednarodne zveze izviseli tekmovalci. Medalje smo nato prejeli sredi noči kar v jedilnici, podelitev pa smo si z ekipo pripravili sami v sobi. Po vrnitvi v Slovenijo nam je Balinarska zveza organizirala svojo podelitev, ki je nadomestila tisto v Alžiriji. To se nam je zdela res lepa gesta. V Franciji pa je potekala podelitev pripravljena s strani mednarodne zveze. Za našo mladinsko reprezentanco so bile to prve medalje in verjamem, da nam bodo vsem ostale v spominu.
Kdo je tvoj največji podpornik in največji vzor?
Največji podporniki so bili in vedno bodo člani družine, saj najbolj tudi vedo, koliko truda je bilo vloženega. Seveda pa so takoj za njimi tudi prijatelji, soigralci ter cela reprezentančna ekipa, s katero smo skupaj preživeli ogromno let. Če govorimo o športnem področju, pa so največji vzorniki naši starejši reprezentanti, ki so nam nekako začrtali pot in postavili raven, ki jo je potrebno doseči.
Kako se pripravljaš na pomembne tekme? Imaš kakšen poseben ritual, predmet, ki ti prinaša srečo ... ?
Pred tekmami sem miren in nimam nekega strahu. Za sprostitev pa poslušam glasbo ali se pošalim s soigralci, da tako razbijemo napeto ozračje.
Dosegel si že marsikaj, kakšni so tvoji cilji za prihodnost?
Ob vseh prejšnjih medaljah se je ta zlata zdela kot nek končni cilj za izpolnitev zbirke, sedaj pa se počutim bolj tako, kot da me je pripeljala na štartno linijo. Tako da so cilji za prihodnost pridobiti naslov prvaka v
članski kategoriji.
Kaj te poleg balinanja še veseli, s čim se ukvarjaš? Kako boš preživel letošnje praznike?
Prosti čas izkoristim tako, da se ukvarjam še z drugimi športi, najraje igram nogomet in odbojko s prijatelji. Preostanek časa pa namenim raznim hobijem, kot so igrice, ustvarjanje, branje, gledanje televizije. Za praznike nimam še konkretnih načrtov, morda kakšen krajši oddih v tujini ali pa kavč počitnice. (smeh)
Kaj ti je balinanje prineslo v življenju?
Zaradi balinanja sem prepotoval kar nekaj držav, ki jih morda ne bi. V življenje pa so mi športni porazi in zmage prinesli navade, odnos in organizacijo ter na koncu dneva tudi osebno zadovoljstvo ob dosegu
uspeha.
Manca Hribovšek
