Le koliko mora biti človek razgledan za to? Le koliko mora biti človek zavzet za to? Le koliko mora ljubiti ti dve stvari, da najde povezavo med njima in ustvari Balinarsko poezijo z naslovom »Sonce na balinišču«? Gre za zbirko 40 čudovitih pesmi, ki se vijejo in prepletajo na 53 straneh.

Kdo jih je ustvaril?

Marko Matičetov. Pesnik iz Lucije, avtor petih pesniških zbirk in magister politologije, ki se je pred dvema letoma začel resno ukvarjati z balinanjem. Najprej je igral za klub Mlinar iz Padne, potem pa prestopil v prvoligaški klub Jadran iz Izole, kjer igra še danes.

Kdaj si se prvič znašel na balinarskem igrišču s kroglo v roki?

Balinati sem začel relativno pozno, pred dvema letoma, pri svojih 34 letih. Prej sem, kot mlad fant, ki je igral košarko nedaleč stran od lucijskega balinišča, balinanje le od daleč opazoval. Balinarji so se mi zdeli “stari”, tako kot se zdaj verjetno jaz zdim mladim. Balinarske krogle sem sicer že takrat prvič prijel v roke, vendar sem balinal samo nekaj dni, ker sem se vrnil h košarki – napaka! V meni je ostal lep spomin na krogle in želja, za katero ne vem, zakaj je nisem prej uresničil, da končno začnem balinati. Potem sem nekega dne pred dvema letoma dobil neke vrste navdih, da spet po dveh desetletjih stopim na balinišče. In sem stopil.

Kaj ti je najbolj všeč pri balinanju?

Všeč mi je tako bližanje kot tolčenje. V obojem uživam. Všeč mi je tudi, ker je balinanje ena najlepših in najbolj zdravih rekreacij, ki je primerna za vse generacije. Všeč mi je tudi to, kar spremlja balinanje – kartanje, druženje, špricer ali dva po končani igri. Na balinišču v dobri družbi celo popoldne mine, kot bi mignil.

Stereotipno gledano gre za šport za starejše osebe, pa je tudi res tako? 

Samo najpogumnejši mladi si upajo pristopiti k starejšim balinarjem in se z njimi pomeriti. Če bi mediji balinanju posvečali več prostora (tudi ko osvojimo medalje s svetovnih prvenstev, so vsi po vrsti tiho) in če bi pri pouku športne vzgoje šolniki predlagali šolarjem trening balinanja, tako kot jih pošiljajo na nogomet ali košarko, potem bi se več mladih odločalo za balinanje. Če bi bilo balinanje olimpijski šport in bi Slovenija kot velesila balinanja zagotovo pobrala kakšno medaljo, bi se število mladih balinarjev seveda povečalo. Tako pa ostaja pregovorno šport za stare, čeprav se v vsakem klubu najdejo tudi najpogumnejši mladi, na katerih vedno stoji prihodnost

Kako to, da si nato začel pisati prav o balinanju?

Ko sem začel balinati, me je balinanje tako prevzelo, da sem dobil navdih za nove pesmi. Pred temi pesmimi o balinanju sem izdal štiri zbirke z drugimi tematikami, z balinanjem pa sem dobil nov material, da sem lahko ustvaril nov pesniški svet. 

Kje si našel povezavo med balinanjem in pesništvom? 

Balinanje je zame poetičen šport in kot tak odličen za pisanje o njem. Balinanje je več kot šport, je tudi način življenja, ki ga nekateri vsakodnevno živijo. Slovenska Istra pa ponuja krasno balinarsko in pesniško atmosfero. 

Kako so ljudje sprejeli tvojo balinarsko poezijo?

Knjiga je komaj izšla, tako da lahko samo upam, da jo bodo dobro. Želim si, da bi pesmi brali tako balinarji kot ne-balinarji. Med balinarji pa tudi tisti, ki sicer niso vajeni brati knjig in še manj poezije. Knjiga bi lahko bila tudi lepo darilo za njihove družinske člane ali prijatelje, da jih bodo bolje razumeli, zakaj tako radi balinajo, saj se v tej knjigi najdejo številni odgovori na to vprašanje.

Če nimam s sabo balinčka.

Si pomagam s storžem od ciprese.

Približno enake velikosti sta – kot nalašč.

Dve cipresi stojita ob balinišču, ki mi delata senco.

(Nekoč sem bil alergičen na cipresov cvetni prah.

Zdaj me je – ne vem, ne kako ne zakaj – alergija nanje minila.)

Ob balinišču so še fige, oljke in oleandri.

Same sredozemske rastline.

So poletja, ko dežuje zelo malo,

a ravno prav za njihovo stoletno rast.

(In naše malo krajše življenje.)

Zbirka 40 pesmi

Sonce na balinišču

stane 10 evrov in jo lahko naročite neposredno pri avtorju preko elektronske pošte: marko.maticetov@gmail.com ali tel. št.: 051 266 558.