Dan ženskega balinanja: Druženje brez tekmovalnosti!
Tokrat pa sem s svojim sogovorcem res nasmejala. Tudi do solz. Goran Velikonja, član skupine Karamela, nekdanji radijski voditelji, večni zabavljač in moderator dogodkov. Ljubi glasbo, humor, Vipavo in balinanje.
Najprej mi povejte, kako ste?
Odlično. Po 25 letih domovanja v Kopru sem se vrnil v svojo Vipavo, kjer se imam res fantastično. Ta korona je sicer vse malo pokvarila, ampak upam, da bo kmalu vsega konec, da bomo lahko s fanti iz skupine Karamela spet kaj zaigrali.
Gospod Goran, za vas sem slišala, da ste večni humorist in bivši radijski voditelj.
Tako je. Eno oddajo sem imel na Radiu Koper, kje smo predelali vice malo po svoje, zabavali ljudi in po 20 letih, ko smo si šli že sami sebi malo na živce, počasi zaključili. Ja, ko se človek začne ponavljati, je bolje da neha. Sem pa ves ta čas, in še zdaj to rad počnem, povezoval dogodke. Med njimi tudi žensko balinanje.
Veste, gospod Goran, da sem se najinega intervjuja ZELO veselila, prav zaradi tega, ker sem vedela, da bova govorila o ženskem balinanju. Že dobro leto pišem o balinanju pa mi še nihče ni omenil žensk. Se nas malo bojite?
Haha, malo pa že. Ja, vrsto let sem povezoval žensko balinanje v balinarskem klubu Milje TELA, zraven vasi Britof pri Kranju. Tam so res dobri fantje, ki obvladajo to zadevo. Vsako leto so organizirali čudovito prireditev »Dan ženskega balinanja«, s številno udeležbo ženskih slovenskih ekip. Ni bilo starostne omejitve. Ženske so prišle iz vse Slovenije in imeli smo se super! Jaz sem zadevo malo popestril s svojimi “štosi” in je že bil dan naokoli. Z leti je postala zadeva tradicionalna.
Ženske so balinale, kaj pa moški?
Ste jih vzpodbujali? Vam priznam, da nas ni bilo veliko. Ta dan je bil ekskluzivno namenjen ženskam. Če je bilo njih okoli 120, je bilo nas moških slabih 10, skupaj z organizatorji in vozniki. Tukaj ni šlo za tekmovanje, za navijače. Tukaj je šlo za druženje. Ambient je bil čudovit, energija je bila prava, polno smeha, zabave. Ko se je vse začelo, je bilo res noro! Krasno je bilo videti toliko ljudi na kupu, ki razmišlja enako. Vse je bilo sproščeno, igrivo, popestreno s humorjem. Prava fantazija.
Kaj pa se je potem zgodilo? Zakaj se je vse naenkrat končalo?
Največja težava je bila ta, da je bil termin julija oz. avgusta, ravno med počitnicami in veliko ljudi se je takrat odpravilo na dopust. Pa vreme nam je kdaj nagajalo in potem veste, kako je. Če odpade enkrat, pa dvakrat, trikrat, gre že malo v pozabo. So me pa ravno prejšnji teden poklicali fantje, da bi radi ponovno oživeli zadevo. Slišati so bili zelo zainteresirani. Upam, da jim bo uspelo obuditi ta dan. Bil je res lep slovenski dogodek. Pa tudi Balinarska zveza Slovenije je veliko pripomogla h kvaliteti dogodka in definitivno pustila svoj pečat. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje.
Zelo zanimivo se mi zdi, da mi do danes ni nihče omenil žensk.
Veliko jih je v tem športu, tudi sam nisem mogel verjeti, koliko jih je prišlo na »Dan ženskega balinanja«. Zelo dobre so v tem! Enkrat smo celo naredili ekshibicijo s hitrostnim zbijanjem in je ena osvojila 27 točk, to pa je že srebrna medalja na evropskem prvenstvu. Mi smo kar padli dol, ostali smo odprtih ust. Res nismo mogli verjeti, kaj delajo dekleta. Marsikaterega moškega bi z lahkoto premagale. Po vrhu vsega so bile še vse lepe. Ves dan smo se družili, vse do večera, ko smo na koncu ostali le še tisti pogumni, še malo spili, se poveselili vse do pozne noči. Moram reči, da je balinanje združilo vso Slovenijo. Čutilo se je, da ni težko nekomu iz Prekmurja ali Obale priti v center, na sendvič, brez neke tekmovalnosti, medalje, pokala, ki bi kaj pomenil. Da pride toliko ljudi je redkost in prav to je bil čar tega dogodka. Res me je začudilo, ker drugače veste, kako je, kaj je vse potrebno ljudem obljubiti in nuditi, da bi sploh kam prišli. Tukaj pa ne. Dekleta so komaj čakala, da bo leto naokoli, da bodo lahko ponovno prišla. Tudi ko smo se srečevali na kakšnih drugih balinarskih dogodkih, smo vedno govorili o tem. Šlo je za pristno druženje brez tekmovalnosti. Se mi zdi, da smo vsi tega malo lačni.
Kaj pa vi, balinate?
Ljubiteljsko. Znam vreči, to pa je tudi vse. Sicer imam krogle doma, kdaj se dobimo s kakšnimi prijatelji, pa vržemo “partito”, dve. Balinanje je stereotipna igra za starejše, da se lažje prebijemo skozi nedeljsko popoldne. Vendar če človek dela po pravilih, postane to pravi šport. In to kakšen šport. Na tekmo lahko prehodiš tudi 10 km, odvisno od tega, koliko si dober. Pa mirne živce moraš imeti in veliko koncentracije.
Upajmo, da se v kratkem vidimo na kakšnem dogodku.
Seveda! Balinanje mi je zelo všeč. Rad se ga udeležujem in rad kdaj kaj povem, se pošalim, malo popestrim zadevo s kakšnimi vici. Saj veste: smeh je pol zdravja, druga polovica pa je balinanje.
