Zala Vindišar, iz BŠK Krim do nogometne reprezentance
»Pri obeh športih moraš biti zelo discipliniran. Potrebno je veliko truda in treninga. Pri obeh panogah pa je najbolj pomembno, da si med tekmo z glavo pri stvari.«
Današnja nadobudna slovenska športnica, s katero sem opravila čudovit intervju, je Zala Vindišar. 20-letna punca iz Dragomerja. Po končani srednji šoli jo je pot zanesla v študij varnosti in policijskega dela, kjer se, poleg učenja, ukvarja tudi z nogometom. A pred tem, še v obdobju osnovne šole, se je Zala preizkusila v rokometu, kjer je bila po dobrem letu tudi v reprezentanci in v našem najljubšem športu – balinanju.
Zala, povej mi najprej, kje in kdaj si prvič izvedela za balinanje?
Že, ko sem bila čisto majhna me je dedek Slavko vsako popoldne peljal na igrišče v Dragomer. Tam je balinal s svojimi prijatelji, jaz pa sem se igrala s kroglami. Poleg njega sta v tistih časih balinala tudi stric Blaž in oče Damjan, ki je bil tudi večkratni državni prvak, sedaj pa se z balinanjem ukvarja rekreativno. In tako sem že od malih nog hodila na igrišče in se tam igrala. Resneje sem se pa z balinanjem začela ukvarjati v 8. razredu (pri 14 letih), ko sem se pridružila ekipi Krima.
Sloveniji je malo mladih, ki igra ta šport, še manj pa žensk. Kako to, da si se odločila zanj?
Za balinanje sem se odločila, ker sem ravno končala z igranjem rokometa, nogometa pa žal nisem mogla več igrati s fanti, saj sem bila zanje prestara (trenirala sem v Dragomerju, v okolici pa starejše nogometne selekcije ni bilo).
Ker sem čutila potrebo po ukvarjanju s športom, sem se odločila, da bom balinala, saj sta me pred tem že navdušila dedi in oče. Balinanje pa mi je bil tudi nov izziv. In tako sem najprej začela balinati za ekipo Krim zmajčki (mlajša selekcija), nato pa še za članice Krima. Je pa šlo bolj za rekreacijo. Treninge sem imela dvakrat na teden, tekme pa ob sobotah.
Sliši se, pa tudi vidi, da si prava športnica in to ne samo po duši. Šport se ti pretaka v krvi in nedvomno je postal tvoj življenjski sopotnik. To mi da misliti, da bolj kot na treningih, uživaš v dejanskih tekmah?
Res je! Obožujem treninge, še bolj pa tekme, kjer gre dejansko zares. V spominu so mi najbolj ostali turnirji v tujini (Francija, Italija in Hrvaška). Naši treningi so se sčasoma tudi obrestovali, z ekipo smo postale državne prvakinje. S Tadejo Sodec pa sva bili tudi podprvakinji v dvojicah. Mi je bilo pa od vedno najbolj všeč druženje s soigralkami v Krimu, s katerimi sem se odlično razumela. Tekme so bile namenjene sproščanju mojega adrenalina, na treningih pa je bilo vse bolj sproščeno in zabavno. Če sedaj dobro pomislim, ni bilo stvari, ki mi ne bi odgovarjala oz. mi ne bi bila všeč.
Balinanje je od nekdaj veljal za moški šport. Misliš, da je še vedno tako? Ali da so se v zadnjem času tudi ženske “prebudile”?
Mislim, da še vedno močno prevladujejo moški, vendar je viden napredek tudi pri dekletih in to ne samo v balinanju ampak tudi pri ostalih športih.
Trenutek, ki ga ne boš nikoli pozabila?
Turnirja v Franciji, saj je bil to moj prvi nastop v tujini. Čeprav se nismo najbolj izkazale, smo se vseeno imele lepo in uživale tako v igri kot v druženju.
Videti je, da si zelo uživala v balinanju, zakaj si se potem odločila prenehati igrati?
Z balinanjem sem zaključila, ker se mi je odprla pot za igranje nogometa v ženski ekipi v Radomljah. Nogometu sem vedno dajala prednost, kdaj tudi pred šolo (smeh). Še vedno sem hotela poleg nogometa tudi balinati vendar mi čas tega ni dopuščal. Treningi in tekme so se mi žal večkrat prekrivali, zato sem se odločila prenehati balinati.
Zdaj si v nogometni reprezentanci Slovenije. Kako ti gre?
Res je, takoj ko sem se odločila za igranje nogometa, sem pristala tudi v reprezentanci. Najprej sem igrala za ekipo U17 (kadetinje). Lahko se tudi pohvalim z zmago nad Anglijo, saj smo prva ekipa med vsemi selekcijami (tako ženskimi kot moškimi), ki smo premagali angleško reprezentanco. Potem sem dve leti igrala za U19 (mladinke). Sedaj pa že dve leti igram za člansko A reprezentanco.
Vidiš kakšno povezavo med balinanjem in nogometom?
Pri obeh športih moraš biti zelo discipliniran. Potrebno je veliko truda in treninga. Pri obeh panogah pa je najbolj pomembno, da si med tekmo z glavo pri stvari.
Sicer za balinanje ne rabiš tako veliko kondicije (razen za hitrostno zbijanje in štafeto). Pri nogometu pa je to osnova. Pri balinanju pa je bolj pomembna preciznost oz. natančnost.
Kako bi lahko Slovenija dvignila nivo balinanja, da bi se vse več mladih odločilo zanj in da bi ta “tabu”, da je balinanje za starejše, že enkrat odstranili?
Mislim, da je balinanje premalo oglaševano oz. sploh ni. Tudi sama se ne bi odločila za ta šport, če tega ne bi imela v družini. Skoraj vsa mladina, ki balina prihaja iz balinarske družine. Menim, da bi že v šoli morali otrokom bolje predstaviti ta šport in jim spremeniti mnenje, da ni samo za starejše, vendar je tudi za mlade.
Kakšni so tvoji plani za prihodnost?
Menim, da se vse zgodi z namenom. Trenutno si želim dokončati fakulteto in se nato z nogometom preizkusiti v tujini. Mogoče pa me kdaj pot zanese nazaj v balinanje.
Pred nami je novo leto. Imaš kakšno posebno novoletno željo, ki bi jo delila z bralci?
Vsem želim vesele božične praznike in zdravo ter uspešno novo leto. Predvsem pa, da se vam izpolnijo vse skrite in manj skrite želje.
