“Mnogi ga imajo za gostilniški šport, je pa daleč od tega.”
Tokrat sem tudi sama stopila na igralno polje. V Ljubljani, na balinišču v Vižmarjah, kamor so na ogled tekme povabili Tomaža Langerholza. Tekme žal ni bilo, ampak nič zato. Tomaž je vzel kroglo v roke in pričel z igranjem.
Kot otrok sem imel najprej rad nogomet, šele kasneje pa razvil ljubezen do balinanja. Moj pokojni oče je velikokrat šel na tekme, predvsem tekme Sloge, kjer je igral družinski prijatelj Lado Gorenc. Takrat se je igralo še za Jugoslavijo. Kaj kmalu me je balinanje prevzelo in ni me še izpustilo. Še zdaj igram v Šiški, v prvi območni ligi v Ljubljani.
Tomaž je poklicni radijski novinar športne redakcije Radia Slovenija in VAL-a 202. Je zgovoren, prijeten in borben. Človek, ki se rad druži in zmaguje.
Balinanje mi je lep, zanimiv šport, kot je za mnoge igra Človek ne jezi se, čeprav se marsikdo jezi. Tako je tudi pri nas na tekmah. Dobro je, če pozabiš na težave in če nisi suženj tega, da moraš zmagati. V igri moraš uživati. Balinanje je v prvi vrsti rekreacija. Mnogi ga imajo za gostilniški šport, je pa daleč od tega. Je res, da ni treba imeti ne vem kakšne kondicije, mora pa kljub temu človek biti miren, zbran in razsoden.
Balinanje mu je priraslo k srcu v času bivše države, ko je vneto spremljal elitno balinarsko ligo.
Kaj kmalu sem ga začel spremljati še iz novinarskega vidika in o dogajanju poročal za Športne novosti za Hrvaško, sedaj pa to počnem za Radio Slovenija. V zadnjem času tudi ostali mediji govorijo o naših dosežkih, tako o zaključnih državnih prvenstvih kot med pripravami reprezentance. Je pa res, da je tega še vedno premalo.
Pri 21 letih je opustil nogomet, balinanja pa še danes ne.
Res mi je zanimiv šport. Tu so pomembni milimetri, treba je meriti, dobro je tudi, ko kakšno zadeneš. Hodim tudi na tekme nižjega ranga in na razne turnirje. Žal mi je, da na njih ne vidim več mladine. V Sloveniji imamo veliko težavo s tem, le na Primorskem je nekaj mladih, uspešnih balinarjev. Balinarska zveza poskuša, se trudi. V ta namen reprezentanta Jure Kozjek in Aleš Borčnik vsako leto organizirata kampe, namenjene mladini.
V Sloveniji je premalo govora o tem.
Premalo je v medijih. Zakaj je temu tako, ne vem točno. O balinanju poročamo le, ko je evropsko ali svetovno prvenstvo in naši osvajajo medalje v tujini. Upam, da bo sčasoma drugače in bomo poročali tudi o dogajanju znotraj naših meja. Je pa res, da se zdajšnje vodstvo Balinarske zveze Slovenije, zelo trudi in poskuša privabiti vse več novinarjev, da bi pridobili več medijske podpore. Trenutno vsi govorijo o Luki Dončiču in veliko košarkarskih klubov ima za to zelo dober vpis. Upam, da bo mladina kaj kmalu prejela tudi svojega »paradnega konja« v balinanju, ki jih bo vlekel naprej.
Njegovi najlepši trenutki so vsi uspehi slovenskih igralcev, ki so jih dosegli tako na evropskih kot na svetovnih prvenstvih.
Moj največji osebni uspeh je definitivno čas, ko sem igral s Francem Rozmanom, staro legendo slovenskega balinanja in sva bila druga v Ljubljani.
Balinanje pomeni beg iz medijskega kaosa.
V treh besedah je to druženje, tekmovalnost in natančnost. Odigrati partijo s kolegi je nekaj, kar me napolni z dobro voljo in energijo. Nekaj, kar me spomni, da sem živ.
Slovenija ostaja ena izmed najuspešnejših evropskih držav.
Balinanje so štiri države; Francija, Italija, Hrvaška in Slovenija. Trenutno smo na vrhuncu, iz vseh prvenstev se vračamo zelo uspešni, s številnimi medaljami, in prav zato sem prepričan, da je prihodnost balinanja še kako svetla.
Klara Beltram
