SREČKO LAPAJNA
Dobro se spomnim, kako so eni želeli priti in ostati pri nas kot imigranti.
Tokrat sem imela čast govoriti z zelo prijetnim možakarjem, ki je premikal lastne meje v balinanju kot športu ter v organizaciji prireditev in tekmovanj. Zanj ni počitka, ves čas je naokoli, vsak dan drugje in priznam vam, da sva se dober teden lovila in iskala, nenazadnje pa le našla v zgodnjih jutranjih urah, ko se je temperatura počasi dvigovala, doma pa se je že kuhala kava.
»Rojen sem bil v našem glavnem mestu, v Ljubljani, otroštvo preživel v Kranju in potem sem se s starši preselil na Milje. Gradili smo hišo in obenem balinali. Vaščani so vsak vikend igrali s kroglami. Balinali smo povsod. Pri hišah, po gozdu, po poteh. Dobro se spomnim, kakšne krogle so bile ta prve, še lesene in težke, nato smo prešli na plastične in počasi začeli graditi balinišče na Miljah,« se spominja Srečko Lapanja.
Kot mlad se je veliko ukvarjal s športom. Takrat je imel čas za vse, za nogomet in za atletiko. Z leti pa je bilo časa vse manj, saj je bilo treba začeti delati in takrat so se fantje ob koncu tedna podružili in vrgli kakšno kroglo.
»Takrat smo spadali pod Krajevno skupnost Visoko, kjer smo imeli nogometno igrišče, igrišče za tenis in še kar nekaj ostalih zadev, kjer smo se lahko rekreirali. Sčasoma je prišlo do raznoraznih konfliktov in onemogočeno nam je bilo uporabljati omenjene športne objekte. Nismo več smeli organizirati ne srečanj ne prvenstev in zato smo se leta 1987 odločili, da bomo sami zgradili svoje objekte, kjer bomo lahko organizirali vse, kar bomo želeli. In to smo tudi storili.
In tako je skupina prijateljev začela graditi lastno uspešno prihodnost.
»Slovenija se je opogumila in začeli smo tekmovati. Zelo dobri smo bili! Hitro smo napredovali in hitro so me povabili v delovanje Balinarske zveze Slovenije in tudi v Območno balinarsko zvezo Gorenjske. Tisto pa so bila res pestra leta. Dosegli smo krasne dosežke, vsako leto smo napredovali. Spomnim se, da je bilo 42 klubov in sekcij. Najprej smo začeli v tretji gorenjski ligi, malo po malo napredovali in sčasoma dosegli tudi prvo državno ligo, kjer smo osvojili kar nekaj pokalov in medalj. Bili pa smo tudi zelo dobri v organiziranju tekmovanj.«
Leta 2001 je Srečko z ekipo organiziral svetovno prvenstvo.
»Za takšno veliko organizacijo je bilo potrebnega veliko dela, časa in denarja. Prispevki so prihajali iz vseh slovenskih klubov in s skupnimi močmi smo uspešno izpeljali zadevo. Kljub temu, da je bilo prvenstvu 11. septembra, ko se je v Ameriki zgodil teroristični napad, je k nam priletelo veliko ekip. Nekaj se jih je sicer premislilo in niso prišle, na koncu se nas je zbralo okoli 28. Tudi iz Afrike je bilo ogromno interesa. Dobro se spomnim, kako so eni želeli priti in ostati pri nas kot imigranti. Dva fanta sta bila zelo zanimiva. Prišla sta v Slovenijo brez vsega, nista imela ne copat ne krogel, da bi lahko igrala.«
Srečko je s svojo ekipo organiziral številna tekmovanja, med katerimi so bili tudi prvi četveroboji.
»Po razpadu Jugoslavije smo pričeli z organizacijo mednarodnih četverobojev. K nam so prihajale najboljše reprezentance iz Italije, Francije in Hrvaške. Slovenci smo bili zelo močni, hitro smo napredovali in osvojili vse možne kategorije. Zelo dobre so bile tudi ženske in zato smo prišli do ideje o Dnevu ženskega balinanja. Kar nekaj let zapored smo organizirali ta dan, kjer so imele glavno vlogo ženske iz vse Slovenije. Vsakič se je dneva udeležilo okoli 150 tekmovalk, ki so uživale v druženju in sproščenem ambientu. Tudi Pokal BZS starejših člani in Andrejev memorial sta sad naših idej in organizacije.«
Srečko je s svojimi prijatelji dosegel res neverjetne rezultate. Zahvaljujoč njim je Slovenija bogatejša za marsikatero prvenstvo in zmago, ki bo še dolgo živela v naših srcih.
In še ni konec! Srečko ima v rokavu še veliko idej in energije za nove podvige, zato že zdaj vem, da bomo o njem spet kmalu slišali.
