Jugoslovanski kegljaški prvak

V Trstu rojeni Podkrižnik je, po preselitvi družine v Maribor leta 1950, začel kegljati v mariborskem FD Polet (pozneje ŠD Branik in sedaj ZMŠD Branik). Prvič je keglje podiral na dveh stezah z ilovnato podlago, v kletnih prostorih tedanjega kina Udarnik, v središču Maribora. “Ko je leta 1953 gradbeno podjetje Konstruktor ob poslovnih prostorih v Sernčevi ulici zgradilo štiristezno asfaltno kegljišče, smo tam začeli podirati keglje,” se spomni Podkrižnik. “Ekipi Branika je tistega leta uspel veliki met - na jugoslovanskem prvenstvu smo osvojili naslov prvaka,” se pohvali. “Ekipa šestih kegljačev je v disciplini 6 x 200 lučajev, s 5.042 podrtimi keglji, dosegla tudi neuradni svetovni rekord. Kegljali smo Bogo Gomolj (878 podrtih kegljev), Evgen Kobal (876), Milan Amer (828), Ibrahim Smaka (815), Milidrag Orel (808) in jaz (837 podrtih kegljev),” Podkrižnik obudi spomin na imeniten dosežek.

Jugoslovanski balinarski podprvak

Z balinanjem pa se je Podkrižnik začel ukvarjati v Balinarskem klubu Angela Besednjaka na Taboru. Kasneje je bil aktiven v BK Branik in s slednjim leta 1964 osvojil naslov ekipnega prvaka Slovenije. Glede na to, da je bil izvrsten balinar, je večkrat zamenjal klub. Z ekipo Angela Besednjaka, je leta 1972 dosegel sijajen uspeh, na katerega je še danes ponosen. “Na jugoslovanskem prvenstvu v Ljubljani, smo osvojili naslov podprvaka. Ob meni so za ekipo igrali še Štefan Krčmar, Franc Kozmelj, Vinko Mandl, Ivan Krivić in Ante Modrić, žal so vsi že pokojni. Ko smo se vrnili v Maribor, so nam navijači pripravili nepozaben sprejem.”

Še vedno zdrav in čil

Ko je Podkrižnik tekmovalnemu balinanju pomahal v slovo, je balinal le še rekreativno, poleg tega pa sodil na balinarskih tekmah in turnirjih v Mariboru in okoliških krajih. Starost je naredila svoje in moral se je odpovedati tudi temu konjičku, ni pa pozabil na balinanje in balinarske prijatelje. “Stanujem v bloku na Gosposvetski cesti, kjer zame skrbi hčerka Slavica, le streljaj od balinišča Branika v Ljudskem vrtu. Vsak dan se kakšno uro sprehajam okoli bloka, včasih me pot zanese tudi do balinišča, kjer posedim in z užitkom spremljam igranje mlajših. Čas si krajšam tudi z gledanjem televizije,” je še razložil. Na vprašanje, čemu se lahko zahvali, da je dočakal sto let in da je kljub častitljivi starosti zdrav in čil, pa je kratko odgovoril: “V življenju nikoli z ničemer nisem pretiraval, vseskozi živim zmerno in morda je prav to recept za dolgo življenje.”

Zmago Gomzi