Kje ste spoznali prve osnove balinanja in kdo vas je navdušil?

Za večino športov, s katerimi sem se ukvarjal (streljanje z zračno puško, kegljanje in odbojka), me je navdušil oče Zdravko. Tako je bilo tudi z balinanjem. Sam je popoldneve preživel v družbi balinarjev v Luciji, jaz pa sem ga spremljal in opazoval. Nekega dne, če se ne motim sem bil star 14 let, sem prvič zalučal krogle. In tako se je pričela moja tekmovalna pot v balinanju. Pričel sem kot pionir, nato mladinec in član klubih Prijatelj, Antena, Koper in Izola. V prvem klubu Prijatelj sem kot mladinec dosegel vidne uspehe tudi na državnih prvenstvih.

Prelomnica v vašem življenju je bil prehod v sodniške vode.

Sodniški izpit za območnega sodnika sem opravil pri 18-ih letih, ko sem še aktivno balinal. Zame je bila največja prelomnica ta, da me je takratni predsednik sodniške komisije g. Nikolič predlagal za mednarodnega sodnika. Bil sem razmeroma mlad, a pri 29-ih letih dokaj izkušen sodnik, ko sem oblekel opremo z znakom F.I.B.

Je bilo izobraževanje za takratnega sodnika dostopno ali ste si sami pomagali pri izobraževanju?

Izobraževanje za sodnika je bilo dostopno glede na takratne razmere brez interneta. A na tem mestu je potrebno poudariti, da se v dobrega sodnika razviješ na terenu, ob pomoči mentorjev, kolegov in z izmenjavo izkušenj. Vedno sem bil obkrožen z odličnimi sodniki, ki so mi bili za vzgled in od njih sem se veliko naučil.

Bili ste mladi sodnik začetnik. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Še danes se spomnim prve tekme, ki sem jo ob pomoči mentorja, žal pokojnega g. Stegla, sodil v Padni. Priznam, da je bilo prisotno kar nekaj treme, tako da so bili vsi napotki in navodila dobrodošli. Glede katerim se nalaga vedno nova opravila in zadolžitve. Tu so še razni pritiski s strani širše balinarske javnosti, ki smo jih deležni sodniki, če storimo kakšno napako. Ko vse to daš na tehtnico, oceniš, da je boljše imeti mir in piščalko postaviš v kot.

Sodniki v Sloveniji sodijo na visokem nivoju. Žal so tu tudi izjeme, ki sodnikom kvarijo sloves, a ravno tem želimo pomagati s kontrolami sojenja. Namen kontrole je namreč dvigniti nivo sojenja, odpraviti napake in poenotiti sojenje. Pri kontrolah se ugotavlja upoštevanje Mednarodnega tehničnega pravilnika in pravil o tekmovanjih ter drugih aktov BZS. Sodniki se vsako leto izpopolnjujejo v licencah, kjer osvežujejo znanje in se seznanjajo z novostmi. Osebno menim, da je sojenje balinanja svojevrsten izziv, saj je ogromno pravil, izjem in skoraj vsakoletnih spremembah, ki jim moraš slediti

Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz tekmovanj?

Na svetovnem prvenstvu za ženske sem imel čast spoznati balinarskega kolega iz Kitajske, gospoda Lizu. Dobro sva sodelovala, pravzaprav sem mu bil mentor, a se mu je med intervencijo na igrišču pripetil neljub dogodek, ki nas je celo prvenstvo spravljal v smeh. Meril je večjo razdaljo med kroglami, kar pomeni, da je potreboval teleskopski meter. Običajno se takšnega merjenja lotita dva sodnika.  Hoteli smo mu pomagati, a nas ni slišal. Tekom merjenja je pregrobo izvlekel meter, ga izruval in premaknil kroglo. Na večerji ga je delegat dregnil, da je njegovo merjenje predvajala televizija. Takrat je sledil smeh do solz.

Kakšne so odlike dobrega sodnika?

Predvsem to, da je nepristranski. Biti mora umirjen, dosleden in pozorno spremljati potek tekme. Zelo pomembno je, da je odločen in da ne podleže pritiskom s strani igralcev in vodij. Velika odlika dobrega sodnika je znati priznati storjeno napako.

Kako bi opisali vaše sodelovanje s pomlajenim vodstvom BZS?

Veseli me, da je vodstvo BZS, s predsednikom na čelu, ambiciozno in željno napredka. Vse komisije delajo zelo zavzeto in med seboj dobro sodelujejo. To se vidi tudi navzven, v novih formatif tekmovanja, s prisotnostjo v medijih in popularizacijo balinanja med mladimi. Ocenjujem, da tudi kot član Sodniške komisije, z vodstvom odlično sodelujem.

Kaj počnete v prostem času? Vas kdaj zamika, da bi ponovno balinali?

Veliko prostega časa preživim aktivno s hčerkama. S kužkom so moji zvesti spremljevalci na pohodih po Pohorju, pri rolanju in vrtnih opravilih. Zelo rad spečem kakšno pecivo, rešim križanko in si ogledam dober film. Sicer pa sem ponosen, da sem letos postal pravi Slovenec, saj sem se julija povzpel na Triglav. Ob selitvi v Maribor in ob ustanavljanju družine sem se zavestno odločil, da bom nehal balinati. Tako sem se lahko bolj posvetil svojim najdražjim, ostalo pa je nekaj časa za sojenje. Velikokrat me balinarji »žicajo«, da bi ponovno balinal, a me še niso uspeli prepričati.

Iztekajo se zadnji dnevi zelo zanimivega leta. Kaj bi zaželeli vsem balinarjem in vodstvu BZS?

Takšnega leta ne pomnimo. Covic-19 je zelo prizadel tudi nas balinarje. Vsem balinarjem in vodstvu BZ želim veliko zdravja ter osebne in balinarske sreče.