»Ni bilo važno, ali smo zmagali ali zgubili, važno je bilo, da smo igrali in da smo se čutili del ekipe.«
Simon Možina, mlad, perspektiven balinar, se trudi uresničiti sanje marsikaterega balinarja. Kot zgleda, bo na slovenski obali kaj kmalu premikal gore. V najinem pogovoru mi je prišepnil kar nekaj idej, ki jih bo uresničil še z ostalimi balinoljubci, a preden vam povem, za kaj gre, spoznajmo Simona.
»Prihajam iz Železnikov, kjer sem tudi začel balinati. Gledal sem očeta kako balina in se kar hitro še sam navdušil. Kot pravimo Slovenci: jabolko ne pade daleč od drevesa. Z leti sem postajal vse boljši, iz BK Železniki sem šel igrati za Škofjo Loko v BK Loka 1000, pa v BK Primskovo Kranj. Nato v BK Huje, kjer sem dve letih igral v super ligi in potem sem šel naprej v BK Milje Tela, kjer je bilo veliko dobrih igralcev, kot sta Bojan Novak, Jasmin Čauševič in ostali.«
Simon je bil v času svoje srednje šole zelo perspektiven igralec. V BK Milje Tela je z ekipo že v prvem letu osvojil naslov državnega prvaka in se ni ustavil.
»Potem sem šel na BK Trata, BK Planina Kranj, Krim in v Zabiče. Pot me je pripeljala na Obalo, v BK Antena Portorož, kjer sem še zdaj. Ti pa priznam, da ne bom nikdar pozabil časov v BK Trata. Tam sem se največ naučil. Od tam so prihajali najboljši tekmovalci. V ponos mi je, da nas je treniral Ivan Breznik. Koliko znanja nam je predal, koliko nasvetov, koliko truda je vložil v nas. Noro! Imeli smo veliko srečo, da smo bili ob pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi, ki so nas že kot mlade pustili igrati in tekmovati. V nekaterih klubih se za to grebejo starejši in potem pustijo mlade na klopi, sedeti in gledati in je normalno, da se potem naveličajo in opustijo ta šport. Mi pa smo veliko igrali in prav to nam je dajalo zagon za naprej, ni bilo važno, ali smo zmagali ali zgubili, važno je bilo, da smo igrali in da smo se čutili del ekipe. S tem človek zraste, s tem se človek nečesa nauči.«
Vam priznam, da sem bila tako zelo navdušena nad vsem, kar mi je Simon povedal, da sem mu občasno kar stežka sledila. Sploh takrat, ko mi je pripovedoval, kje je vse bil, za koga je igral, saj, kot ste sami prebrali, je Simon res premikal svoje meje. Ni se ustavil, nenehno si je želel več. Več izkusiti, več se naučiti, več zmagovati in uspelo mu je!
»Na vse moči sem si želel priti do enega res močnega kluba, ki je bil takrat konkurenčen s klubi na državnih in evropskih tekmovanjih. Ko sem to osvojil, pa sem počasi začel gledati še malo nase, na svoje življenje, na svojo prihodnost. Veš, kot mnogi, sem tudi sam velikokrat igral brezplačno, za kakšen sendvič, prevoz, velikokrat smo pomagali klubom, potem pa si človek želi v življenju še nekaj ustvariti. Zdaj me zmage in uspehi ne zanimajo več toliko, zdaj sem fokusiran na svoja dva konjička. Na izdelke iz lesa, iz grč in na odprtje BK Lucija.«
Simon se je minuli november preselil na Obalo, igra v balinarski dvorani na Belem Križu, zraven ima še svojo delavnico.
»Obožujem naravo in vse, kar nam daje. Rad se sprehajam, nabiram gobe, še najbolj pa me veseli les. Iz drevesnih grč delam plezalne oprimke. Za tiste, ki ne veste, grča je v bistvu deformacija drevesa. Na mestu, kjer veter zlomi vejo, se naredijo bule in jaz iz njih naredim unikatne oprimke za plezalne stene.«
Ja, vse to in še veliko več je naš Simon Možina. Moški z veliko začetnico, ki bo kmalu oživel del sončne Lucije.
»S Teom Collorijem, obalnim glasbenikom in velikim ljubiteljem balinanja in z Anžetom Šobo, uspešnim poslovnežem, ki ima res širok krog poznanstev, smo se odločili, da bomo ponovno zagnali BK Lucija. Smo že v akciji, da v kratkem oživimo ta zapuščeni prostor. Prva namembnost bo seveda balinanje. Samo upamo na veliko mladih, saj si res želimo uničiti ta stereotip, da je balinanje samo za starejše, ki se radi družijo in nazdravljajo. Zato smo se tudi odločili, da bomo igrali le čez dan. Malo se bomo naslonili na francosko šolo balinanja, v kateri najdemo barvaste stožce in kugle, s katerimi bomo spodbudili otroke k zanimanju in igranju. Teo Collori trenutno opravlja še izpit za trenerja, tako da bomo imeli tudi strokovni kader, ki bo točno vedel, kako koga naučiti balinati. Radi bi tudi združili BK Lucija in BK Antena Portorož. Želja je, da bi BK Antena Portorož igral v super ligi, v BK Lucija pa bi začeli postopoma, počasi, najprej z obalno ligo, kjer bi se kalili novi mladi perspektivni igralci in potem bi nadaljevali z mednarodnimi tekmovanji in šli vse višje in višje. Zraven je tudi Marko Matičetov, pesnik in bibliotek, ki je izdal pesniško zbirko Sonce na balinišču in bo v BK Lucija skrbel za kulturno dogajanje. Poleg balinanja si želimo organizirati še ostale dogodke povezane s kulinariko, glasbo in kulturo. Z veseljem pa ti povem še to, da imamo na spisku za BK Lucija že 25 novih članov, med katerimi je tudi nekaj punc.«
Še malo in bo Lucija zaživela. Res lepo pa je bilo slišati, da sta jim Občina Piran in Balinarska zveza Slovenije izkazala veliko podporo.
»Če ne bi bilo korone, ki nam je malo zmešala štrene, bi zdaj verjetno že vsi lepo balinali, ampak ok. Se ne damo! Čim bomo lahko, bomo šli v akcijo, vse očistili, uredili igrišča, bivalni kontejner in se bo začelo druženje. Imamo res lepo zgodbo. Že zdaj, ko smo kdaj tam na placu, pridejo mimo starejši gospodje, ki so včasih balinali in radovedno sprašujejo, kaj se dogaja in potem, ko izvedo, postanejo tako zelo neučakani. Lepo je videti te vesele obraze polne upanja in spominov.«
Simona je balinanje res prevzelo, dotaknilo se ga je in ga ne izpusti.
»Zelo uživam v njem. Ni fizičnega kontakta, je medgeneracijski šport, lahko balinaš z otroki ali pa z gospodi starimi 90 let. Ob druženju prejmeš vseživljenjske nasvete, ki jih nato podeliš naprej z mlajšimi. Ko si na tekmovanjih in igraš ali pa le navijaš, imaš mravljince po celem telesu. To so nore izkušnje, ki jih je težko opisati, a ko jih človek doživi, se jih ne more naveličati.«
Sedaj pa lahko damo le času čas in počakamo na štart BK Lucija.
