Balinanje je kot športna panoga prišlo v Slovenijo pred več desetletji iz Francije preko Italije. Na bivšem Kranjskem so začeli balinati okrog leta 1910. Igra je bila takrat igralcem v razvedrilo in zabavo. Že leta 1935 je bilo v Sloveniji veliko balinarskih klubov, ki so bili sicer bolj neorganizirani, vendar so med seboj igrali tekme vse do začetka druge svetovne vojne. Vojna vihra tudi balinanju ni prizanesla, zato je ta šport v tem času povsem zamrl.

Po vojni je balinanje ponovno oživelo. V Sloveniji se je pričelo z organiziranim športnim balinanje v letih 1949 /1950 in sicer na pobudo dr.Milka Gornika, kateremu sta se pridružila še Romeo Bassin in Avgust Petrovčič. Za vse tri balinarske navdušence lahko trdimo, da so bili pobudniki, ustanovitelji in tvorci športnega balinanja v Sloveniji in seveda tudi v bivši Jugoslaviji. Leto dni kasneje so pri takratni Fizkulturni zvezi Slovenije ustanovili prvi balinarski odbor, ki je zatem ustanovil Balinarsko zvezo Slovenije. Uradni prostori zveze so bili v lesenemu provizoriju na Likozarjevi ulici v Ljubljani, ki ga je aprila 1958 uničil požar.

Kmalu po ustanovitvi Balinarske zveze Slovenije so bila sprejeta tudi enotna balinarska pravila, ki so bila prirejena po mednarodnem tehničnem pravilniku. S tem so bili postavljeni dovolj trdni temelji za nadaljnje delo in za večji razmah balinanja pri nas. Vodenje odbora je kot predsednik prevzel Romeo Bassin. Delo predsednika je opravljal najprej v Sloveniji, leto pozneje pa je prevzel predsednikovanje tudi v jugoslavanskem balinanju. Svoje delo je opravljal z veseljem, zavzeto, predvsem pa uspešno vse do svoje smrti leta 1962.

V letu 1951 so se pričela v Sloveniji prva balinarska tekmovanja v četvorkah, saj so bila že na voljo prva ustrezna preurejena balinišča za tekmovanja, obstajal pa je tudi ustrezen sodniški kader. V njem so bili zlasti balinarji in člani odbora, ki so imeli možnost preučiti mednarodni tehnični pravilnik. Organizacija tekmovanj je terjala veliko naporov, zlasti kar zadeva tehnično plat.

Vodenje tekmovanj je bilo zaupano Avgustu Petrovčiču, ki je vodil domala vsa tekmovanja v slovenskem in jugoslovanskem merilu. Čeprav mu je vzelo vodenje tekmovanja veliko časa, je bil Avgust Petrovčič kljub temu še naprej izredno uspešen tekmovalec. V letu 1952 je potekalo prvo takoimenovano državno prvenstvo četvork med balinarskimi klubi iz Slovenije in Hrvaške, oziroma med osmimi ljubljanskimi in reškimi klubi. Slovenijo so zastopali Kamen, Polje, Žaba in Rožna dolina.

Omenjeno prvenstvo je močno povečalo zanimanje za balinarski šport v Sloveniji. Zanj se je pričelo zanimati vse več ljudi, ki so spoznali, da se lahko ukvarjajo z balinanjem bodisi tekmovalno ali rekreacijsko. S povečanjem števila klubov in z ustrezno organiziranostjo balinanja kot športne dejavnosti, so nastali pogoji za vključitev takrat jugoslovanskega balinanja v mednarodno balinarsko organizacijo, ki je takrat imela sedež v Torinu. Z včlanitvijo v mednarodno balinarsko zvezo FIB leta 1953 je dobil naš balinarski šport lepo priznanje, ki je bilo porok, da se bo balinanje še hitreje razvijalo. Že v letu 1954 je jugoslovanska reprezentanca nastopila na svetovnemu prvenstvu četvork v francoskem St.Etienneu, na katerem je sodelovalo 16 izbranih reprezentanc. Rezultat ni bil najboljši, a je vseeno dal novega poleta za še načrtnejšo vadbo in nadaljnje sodelovanje na mednarodni sceni.

Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je prinesla nov preobrat v razvoju slovenskega balinanja. Resno se je pristopilo k delu, saj je bilo potrebno pripraviti vse normativne akte, ki so bili potrebni za normalno delovanje. Tako so bili v letu 1992 na volilni skupščini sprejeti prvi statut in pravilniki zveze. Prišlo je tudi do popolne reorganizacije tekmovalnega sistema. Igralci nove generacije so od leta 1992, ko je mladinska reprezentanca prvič nastopila na svetovnem prvenstvu v Strambinu v Italiji, na vseh prvenstvih, tako v članski kot mladinski in od leta 1998 tudi v ženski konkurenci, osvajali medalje. Danes združuje Balinarska zveza Slovenije že preko 11.500 balinarjev od tega skoraj 3000 registriranih igralk in igralcev v desetih območnih zvezah. V državnih ligah tekmuje tudi 8 ženskih ekip, bistveno več pa v območnih in rekreacijskih ligah širom Slovenije. Na državni ravni poteka ligaško tekmovanjev na več nivojih - superliga, prva liga in dve drugi ligi ter prva ženska liga ter ligi dečkov in mladincev. V vseh ligah skupaj nastopa 65 ekip.

Na vseh ravneh: članski, mladinski, ženski in konkurenci dečkov so organizirana državna prvenstva v vseh disciplinah. Za uspešno organiziranost zveze ima poleg številnih posameznikov največje zasluge bivši predsednik Jože Rebec, ki je bil na čelu zveze od leta 1980 in vse do smrti leta 2011. Njegovo delo je znala ceniti tudi mednarodna zveza, saj je bil leta 1997 izvoljen v izvršni odbor FIB. Krmilo Balinarske Zveze je leta 2011 prevzel Sandi Kofol, ki je bil leta 2013 izvoljen v izvršni odbor FIB, leta 2019 pa ga je nasledil Primož Marinko.

Z novim tisočletjem se je odprlo tretje poglavje slovenskega balinanja. Slovenski igralci in igralke v vseh kategorijah osvajajo naslove svetovnih in evropskih prvakov. Leta 2001 je Balinarska zveza prvič organizirala svetovno prvenstvo v Kranju, na katerem je Damjan Sofronievski osvojil naslov svetovnega prvaka v natačnem izbijanju. Pomembno prelomnico je prineslo leto 2007, ko se je superligaško tekmovanje preselilo v dvorane. Leta 2011 smo uspešno organizirali prvo žensko evropsko prvenstvo v Rogaški Slatini, leta 2014 pa evropsko člansko prvenstvo v Kopru. Doslej so balinarke in balinarji osvojili 236 kolajn na svetovnih in evropskih prvenstvih ter na Sredozemskih in Svetovnih igrah, od tega kar 66 zlatih.