»Brez mladih ni perspektive«
Zazvoni mi telefon, na zaslonu se izpiše neznana številka, pritisnem zeleno tipko in se previdno javim. Na drugi strani pa: »Zarjan Kocina pri telefonu. Sem videl, da ste me klicali, ampak veste, kako je to pri nas v Brdih, imamo delo v sadovnjaku, okrog hiše in sem šele sedaj videl, da ste me klicali.« Takoj mi je postalo jasno, da je moj sogovornik deloven gospod, ki je veselje med drugim našel tudi v balinanju.
V pogovoru mi je Zarjan zaupal, da je balinanje v njegovo življenje vpleteno že od nekdaj.
»Balinanje je, lahko rečem, naš družinski šport. Oče je bil eden od ustanoviteljev balinarskega kluba Goriška Brda. Sedež kluba je bil v Medani, kjer se je leta 1966 zgradilo dvostezno balinišče. Oče je bil tudi vzdrževalec igrišč, tako da sva z bratom na »zukih« prebila veliko časa, ko sva očetu pomagala pri urejanju igralne površine. Kot otroka sva rada spremljala takratna tekmovanja. Seveda smo si želeli tudi mi balinati, a to je bilo le ob dovoljenju očeta. Brat Lučko je še vedno aktiven pri BK Goriška Brda, kar nekaj let je bil član SGP Nova Gorica, v super ligi za Agrochem Hrast igra njegov sin Žan Kocina.«
Kot sam pravi, je pri balinanju vedno bil nekje v ozadju, lahko bi tudi rekli, da je dogajanje spremljali iz zaodrja. Vsi pa vemo, da ravno tisti, ki se jih ne opazi, ki niso v ospredju, poganjajo kolesje dogajanja. Gospod Kocina je deloval predvsem kot organizator različnih balinarskih dogodkov.
»Ko smo odrasli in se vrnili iz služenja vojaškega roka, smo se začeli aktivno ukvarjati z balinanjem. Bilo nas je kar veliko, ki nas je ta šport pritegnil. Starejša generacija nam je prepustila klubsko krmilo in tako smo začeli tudi tekmovati v ligi. Za nekaj let sem se zaradi spleta okoliščin umaknil iz tega športa. Nekateri igralci so klub zapustili in odšli igrati za takratni SGP Gorica, ki je nastopal v višji ligi. Vrnil sem se leta 2001, ker je klub potreboval kadrovsko pomoč in sem tako prevzel mesto tajnika. Nekaj let kasneje se je rodila ideja, da pričnemo z vzgojo mladih. Povezali smo se z OŠ Dobrovo in pričeli z delom. Naj povem, da je tu pomembno vlogo igral brat Lučko, saj je imel veliko strokovnega znanja za vzgojo mladih. Vzgojili smo kar nekaj reprezentantov. V športnem parku Vipolže smo zgradili novo 4 stezno balinišče, kjer smo organizirali veliko državnih tekmovanj za dečke in mladince, največja prireditev pa je bila peteroboj narodov za dečke. Sodelovale so reprezentance Monaka, Italije, Hrvaške, Srbije in Slovenije.«
Iz balinarskega sveta se je Zarjan umaknil, pa vendar ga na ta šport vežejo lepi spomini, o katerih pripoveduje s posebnim žarom v očeh.
»Balinaje še vedno podrobno spremljam. Pred nekaj leti sem se odločil, da se iz tega športa umaknem, ker v klubu niso želeli sprejeti mojega predloga, da se vsem mladim da priložnost v prvi ekipi. Tu se nisem več videl. Moje prepričanje je bilo, da je to prava pot, sicer nam bodo mladi pobegnili, kar se je tudi zgodilo. No, nekaj jih še vztraja. Veliko več pozornosti je treba dati mladim. V športu je popolnoma jasno dejstvo, da brez mladih ni perspektive. Upamo, da postane ta šport čimprej olimpijska disciplina, potem bo lažje, več bo sponzorjev in za mlade večji izziv. Moji najlepši spomini segajo v leta med 1985– 95, ko smo tekmovali v drugi slovenski ligi. Ne da se pa pozabiti uspehov, ki smo jih dosegali z ekipama dečkov in mladincev.«
Življenje nam na našo pot postavlja različne ljudi, izzive, zgodbe, situacije, ki se včasih spremenijo v prave anekdote in se jih z nasmehom na ustnicah spominjamo še leta. Prav nič drugače ni pri balinanju.
»Spomnim se našega člana kluba, ki je že pokojni, rad je spremljal balinanje, bil je skrbnik igrišč, tekmoval pa bolj malo, sploh pa ni bil tolkač, kot mi temu rečemo. Na nekem turnirju smo dali tudi njemu priložnost. Z zadnjo kroglo je zadel rešto za zmago, verjetno edino v življenju. Nekdo iz občinstva ga je vprašal: “A vi tolčete?” Možakar, ki je bil sicer redkobeseden, pa mu je odgovoril: “Kaj pa ti misliš?”«
Pogovor z gospodom Kocinom je tekel kot po maslu. Začutila sem njegovo navdušenje in predanost temu športu. Besede in stavki so se povezovali v zanimive pripovedi.
Globoko cenim ljudi, ki so ponižni, ki dajo prednost ostalim, pa čeprav s tem sami potegnejo ta kratko. In prav takšen je tudi Zarjan. Sredi pripovedovanja o svoji pestri življenjski poti je njegov glas za nekaj sekund utihnil. Nato pa: »Čakajte, ampak pred mano si svoj prostor v Balinarju zasluži Teo Collori, on je vrhunski glasbenik in športnik. Naredite intervju najprej z njim!« Po tem, ko sem pojasnila, da smo intervju s Teom že naredili, je pomirjeno nadaljeval s pripovedovanjem. Pogovor se je preusmeril na njegovo prvo ljubezen – glasbo.
»Pravzaprav se z glasbo ukvarjam odkar vem zase. To je moja največja ljubezen, žal moja nedokončana zgodba. Končal sem nižjo glasbeno šolo za harmoniko. Želja, da bi študiral glasbo, se mi žal ni uresničila. Zato sem znanje poizkušal pridobivati na vse možne načine. V mladih letih sem začel igrati narodno zabavno glasbo, kasneje me je prevzel rock in pop, igral sem v raznih ansamblih, zadnja leta sva veliko igrala s hčerko Martino. Rad imam vokalno glasbo, zato sem se veliko posvečal vodenju zborov in vokalnih skupin. Tea Collorija sem spoznal preko FB, dobro se spominjam njegovega očeta Gianija, kitarista skupine Spomin, še iz naših časov. Pozorno spremljam njegovo glasbeno delovanje in sem zelo vesel, da imamo med balinarji takega glasbenega velikana. Očitno, da šport in glasba pri nekaterih lahko gresta z roko v roki, treba pa je stati na realnih tleh in vedeti, komu daš prioriteto. Je pa resnica, da si je treba za vse to vzeti čas, če želiš to početi dosledno.«
Ob koncu pogovora Zarjana vprašam, za kaj je najbolj hvaležen, kaj je tisto največ, kar mu je ta šport dal. »Ko smo tekmovali v ligah z mladimi je bilo v ostalih klubih veliko mladih talentov, sedaj že afirmiranih igralcev, s katerimi smo imeli priložnost se dobro spoznati in ko se z njimi srečaš, ko te pozdravijo in veselo ogovorijo, moram priznati, da ni lepših občutkov. Poleg tega sem spoznal veliko prijateljev in naših najboljših balinarjev, kar si štejem v veliko čast.«
