Balinar: Jure Kozjek, s perfektnim finalom do zlata
Vrhunec članskega svetovnega prvenstva v italijanskem Alassiju za slovenski tabor je bila zagotovo zlata medalja Jureta Kozjeka v igri posamezno. Ljubljančan je do četrtega naslova v tej disciplini prišel po dramatičnih dvobojih v četrtfinalu in polfinalu ter perfektni finalni predstavi.
»Vedno moram razmišljati o tem, da narediš čim manj napak. Zavedal sem se, kako kakovosten igralec je Pero Ćubela. Nikakor ga nisem smel spustiti iz vajeti. Pomembno je bilo, da sem dobro odprl finalno tekmo. Hitro sem se ujel pri bližanju. Tekmo sem na srečo pripeljal do konca brez posebnih razburjenj,« je finalni dvoboj s Hrvatom Perom Ćubelo opisal 36-letni šampion Jure Kozjek.
V četrtifinalu in polfinalu ni manjkalo dramatičnih trenutkov. Kako ste jih vi doživeli?
Zelo težko je bilo v zgodnjih jutranjih urah prikazati odlično igro, a nama je to z Argentincem Montemerlo v polfinalu uspelo. Uro in petnajst minut sva igrala na vrhunskem nivoju, nato pa so se nama prikradle določene napake. V zadnjem obratu sem naredil veliko bedarijo in skoraj dovolil tekmecu, da pride do štirih točk. Še enkrat se je potrdilo, da je balinanje zelo nepredvidljiv šport. Dokler ti nasprotnik ne stisne roke, ne smeš slaviti zmage.
O čem ste razmišljali v zaključnih trenutkih finala?
Razmišljal sem o tem, da Ćubeli ne smem pustiti priložnosti za preobrat in se moram izogniti infarktni končnici, v kateri je vse mogoče. Vse skupaj se lahko hitro obrne. Nisem ga želel pustiti blizu in to mi je uspelo.
V finalu so se zadetki vrstili kot po tekočem traku, tudi ko je med enim in drugim zbijanjem minilo skoraj pol ure. V čem je skrivnost perfektnega zbijanja v tako pomembni tekmi?
Padel sem »noter« in niti nisem pretirano razmišljal o tem, da met tekmo nisem zbijal dlje časa. Preprosto se je vse izšlo. Ko dobro odigraš, vedno vse izgleda lahko. Sicer pa je glavna težava v tem, da svetovna prvenstva potekajo izven ligaških terminov, tako da igralci težko ujamemo vrhunsko formo.
Kakšen je recept za naskok na svetovni tron?
Užival sem skozi celotno prvenstvo. Pomembno, je da na igrišču uživaš in ne razmišljaš o pritisku. Prizorišče predtekmovalnih bojev v Albengi je bilo specifično, z zahtevnimi igrišči, ki pa so bila za vse igralce ista. Večnamenska dvorana v Alassiju z velikimi tribunami in številnimi gledalci je nekakšno sanjsko prizorišče. Tudi v tej dvorani so bila igrišča zahtevna. V Italiji je balinanje doma in ni lepšega kot osvojiti naslov na takšnem prizorišču.
Ste kot edini slovenski finalist morda občutili dodaten pritisk, da »morate« osvojiti zlato medaljo?
Nikakor ne. Sam si vedno naložim največji pritisk. Pred svetovnim prvenstvom nisem govoril o tem, da grem v lov na zlato medaljo, vendar sem sam pri sebi to vedel. Če ne razmišljaš o najvišjih mestih, je bolje, da sploh ne tekmuješ. Ekipa je delovala kompaktno, tudi vodstvo je opravilo svoje, tako da je bilo vse v najlepšem redu.
Katero posamezno zlato na svetovnih prvenstvih vam je najljubše?
Osvojil sem štiri svetovne naslove v igri posamezno ter enega v dvojicah. Prvo zlato je vedno nekaj posebnega in mi res veliko pomeni, ker sem dolgo časa čakal na priložnost v reprezentanci. Letošnji naslov svetovnega prvaka pa ima poseben pomen zaradi tega, ker sem na zadnjem svetovnem prvenstvu v Turčiji ostal brez medalje v obeh disciplinah. S tem zlatom se zaprl usta kritikom, ki so se naslajali ob porazih. O reprezentančni prihodnosti bom dobro razmislil.
