Kdaj ste se prvič srečali s tem športom?

Kaj naj rečem. Glede na to, da imam 70 let, je to bilo že davno. (smeh) To se je zgodilo pri gostilni Muha v Lokvi, ko sem bil še »mulc«. Takrat smo igrali še po dvorišču, nismo imeli še »balin placa« in spomnim se, da so bile krogle lesene. No, tam sem se začel zanimati za to in sem vsako nedeljo gledal stare može, kako so metali krogle in potem sem še sam poskusil. Mislim, da sem imeli okoli 8 let, še nekaj mojih prijateljev je z mano pričelo trenirati, vendar so vsi s časoma opustili. Mene pa je držala trdna volja in sem vztrajal.

Kako pa vam je šlo? Ste se hitro znašli, ste se lovili?

Kar v redu. Hitro sem se naučil. Na rušolo se je igralo, na planke gor in dol, pa alto, carito, piombo , potem pa so prišle železne krogle in »nove regole« (op. a. nova pravila). Takrat se je začela prava igra, je šlo bolj za res in smo ustanovili društvo v vasi Dva zoga. Šlo je za balinarsko igrišče z dvema stezama, ki smo ga čez čas porušili in ga naredili v okviru gasilskega doma v vasi. Naše sedanje društvo je združeno z Bazovico, imamo dvorano, kamor se gremo vsako popoldne malce rekreirati. Pozimi igramo tam, poleti pa v Lokvi. Sem pa vmes več kot 30 let igral v Obalni ligi v društvu v Pobegih.

Kako ste se pa imeli tam?

Odlično! Poznal sem veliko ljudi. Jože Ščulac je bil takrat šef in je še danes glavni, zaslužen je za veliko stvari, med drugim tudi za obnovo igrišča. Zelo lepa skupina smo bili. Balinanje je odlična rekreacija za starejše. Veliko se družiš, potuješ, igraš, treniraš, pa nenehno prihajajo še novi izzivi, discipline kot štafeta, pa hitrostno zbijanje ipd. Sedaj je to zame prehudo, ker je že malo atletike notri (smeh), sem pa kot mlad vse rad počel.

Ste veliko tekmovali po Sloveniji?

Seveda. V Pobegih vseh 30 let v Obalni ligi, potem sem bil eno sezono v Super ligi v Skali Sežana, ki je zelo močno društvo. Takrat so me prosili, da jim priskočim na pomoč, ker jim je primanjkovalo igralcev. Nato pa sem šel nazaj v Pobege. V Sežani je bilo več adrenalina, pomembnejše tekme, večja potovanja po vsej Sloveniji. Jesenice, Ljubljana, Kranj itn. Je bilo tudi malo bolj zahtevno. Je bila res lepa izkušnja, ker je šlo za res.

Kako ste kaj kombinirali vaši dve ljubezni, glasbo in balinanje?

Ko smo največ snemali, recimo od leta 1974 naprej, je nastopil čas, ko nisem igral »boče« (op. a. balinanja), takrat sem bil 100 odstotno v glasbi. Snemali smo veliko pesmi, kaset in zato res ni bilo časa za ostalo. Potem ko smo po letu 1987 malce nehali z glasbo, pa sem ponovno našel čas za »bale« (op. a. balinanje).

So kakšne podobnosti, ki jih najdete v glasbi in balinanju?

Ja, v bistvu jih je nekaj. Oboje moraš početi z ljubeznijo. Moraš imeti motoriko, rokico, smisel. Predvsem pa pravi ritem, če ne ni nič, ne pri enem ne pri drugem.

Kaj pa vam je najbolj všeč pri balinanju?

Privlači me to, da sem tudi tolkač, da ne samo bližam ampak tudi udarim. Ko pri težkih pozicijah snameš pravo kroglo ven, je res užitek. Gre za psihičen in fizičen šport. Če nisi psihično stabilen, se tvoja igra hitro poruši. Prvo pravilo je to, da se ne jeziš preveč, če ti kaj ne gre. Moreš biti zelo umirjen, zbran, se truditi in potem gre. Vaja dela mojstra.

Verjetno odstranite vse misli iz glave in postanete eno s kroglo?

Res je. Zelo lepe občutke občutiš. Sploh za nas starejše je ta šport zelo primeren, ker ni preveč naporen. Malo tečeš, malo hodiš, se sklanjaš, pride kar prav.

Je mogoče kaj, kar vam gre na živce pri balinanju?

O, seveda. (smeh) Še danes mi gre na živce to, da so kakšni igralci nemogoči. Da morajo obvezno zmagati. Ko pa jim ne gre, pričnejo goljufati.

Tudi to obstaja?

Ja, tudi to. Pravijo: vse je moje, moj »punt« (op. a. točka). Znajo dobro goljufati in po navadi so ti igralci tisti, ki jim ne gre, ki ne znajo dobro igrati. Dobri igralci, taki kot jaz, smo bolj pošteni. (smeh) Veste, balinanje je druženje, kjer je veliko smeha in sprostitve. Tukaj ne gre le za šport in za tekmovanja, ampak za prijateljstvo, dogodivščine, izlete. Pa veliko ljudi spoznaš na turnirjih po vsej Sloveniji, tudi iz tujine, iz zamejstva in na koncu ti ostanejo res lepi spomini, ki se jih z veseljem spominjaš. Balinanje naredi res veliko besed in spominov.

Klara Beltram