Aleksander Marc – Pertini: Balinal bom, dokler bom lahko
V novi številki Balinarja si lahko preberete pogovor z balinarjem in balinarskim sodnikom Aleksandrom Marcem, ki je spregovoril o svoji zanimivi življenski zgodbi, ki je tesno povezana z balinarskimi kroglami.
Ko sem se prvič po telefonu slišala s simpatičnim 66-letnim Aleksandrom Marcem iz Planine nad Ajdovščino, mi je takoj postalo jasno, zakaj ga imajo ljudje radi in zakaj je v svoji družbi tako zelo priljubljen. Ko sem mu dala nalogo, da se opiše, je rekel: »Sem veseljak, družaben, rad priskočim na pomoč in uživam življenje. Sem tudi popotnik, ki je v 29 dneh prehodil 825 kilometrov od Saint-Jean-Pied-de-Porta do Santiaga, lani pa mi je v 10 dneh uspelo priti iz Porta do Santiaga. Prehodil sem 250 kilometrov.« Že po tem opisu sem vedela, da imam na drugi strani sogovornika, ki je vztrajen, pogumen, z jasnimi cilji in željami. Kljub temu da je upokojenec, je še vedno aktiven na vseh področjih, tudi na balinarskem.
Kako ste pričeli z balinanjem in koliko let že balinate? V katerem balinarskem klubu ste igrali oz. igrate?
Z balinanjem sem se srečal že kot 12-letni deček, ko sem opazoval, kako balinajo odrasli igralci. Zanimivo mi je bilo, da so igrali kar na cesti z lesenimi kroglami in brez pravil. Ker so me nad tem športom tako navdušili, sem se odločil, da bom poskusil tudi sam. Leta 1986 sem začel balinati v Ajdovščini. Kar pomeni, da balinam že 37 let. Igral sem v prvem klubu Tabor Ozeljan v 2. državni ligi. Po treh letih sem šel v Budanje, kjer smo prav tako igrali v 2. državni ligi. Nadaljeval sem v Dobravljah na Krasu, nato pa na Planini, kjer smo igrali v območni ligi Nove Gorice. Sodeloval sem na kvalifikacijah za uvrstitev v 2. državno ligo v Zabičah, ko smo se z zmago uvrstili v 2. in nato še v 1. državno ligo. Poti so se nato križale in po spletu okoliščin sem začel igrati v Agrochemu v superligi in tam igral 3 leta. Klub se je nato združil s Hrastom iz Kobjeglave, kar naenkrat je bilo preveč igralcev in morali smo si iskati druge klube. Marjan Golob me je takrat vprašal, če bi igral za Šempeter, kjer sem ostal 3 leta. Igrali smo v prvi območni ligi Nova Gorica. Sedaj sem v klubu Podskala Vipava.
Zakaj ravno balinanje in ne morda kakšen drugi šport?
Balinanje imam v krvi. Pri tem športu spoznaš polno prijateljev, veliko hodiš okrog, vedno smo se imeli lepo. Nekaj časa sem igral tudi nogomet, vendar mi je balinanje bolj ugajalo. S soigralci smo ostali zelo dobri prijatelji. Vsakič, ko pridejo na Planino, gremo skupaj na pohod po Vertovčevih poteh.
Katere pa štejete za vaše največje uspehe v balinanju?
Najprej bi rad izpostavil državno prvenstvo v Ljubljani, ko sem v hitrostnem zbijanju dosegel 8. mesto za Tabor Ozeljan. Na mednarodnem turnirju četvork v ljubljanski Šiški sem osvojil 1. mesto. Prav tako si v čast štejem, da sem v Zabičah prispeval k uvrstitvi v 2. ligo. Največ uspehov pa sem doživel in si priboril v superligi, ko sem bil državni podprvak v Škofji Loki. Maja 1994 sem bil v organizacijskem odboru v četveroboju narodov v balinanju Nova Gorica. Kot prostovoljec sem prisostvoval na evropskem prvenstvu v balinanju v Kopru leta 2014.
Kaj pa kakšna anekdota oz. najlepši spomin povezan z balinanjem?
Oo, ja, veliko jih je. Ene anekdote se spomnim, ko smo tekmovali v Italiji. Gašper Božič nas je povabil na turnir trojic. Bila je krogla za izbit in sem to kroglo res udaril. In pokojni Silvo Fabčič je v tistem trenutku od navdušenja zakričal: »Bravo, Pertini.« To je bil takratni italijanski predsednik – Sandro Pertini. Mene pa, ker mi je ime Aleksander, so že vsi skrajšano klicali Sander, kar je seveda podobno kot Sandro. No, kakorkoli, v tistem ko je Fabčič to zakričal, so Italijani skočili na noge in nam očitali, da žalimo italijanskega predsednika. Od takrat dalje me vsi kličejo Pertini, marsikdo pa ne ve, da sem Aleksander Marc.
Ali ima balinanje v Sloveniji dobro prihodnost? Kaj menite o mladi generaciji balinarjev?
Balinanje v Sloveniji ima dobro prihodnost. Premalo pa je, da se za balinanje dela samo na določenih koncih Slovenije. V svet balinanja želimo pripeljati in vpeljati čim več mladih. Ampak ugotavljamo, da pridejo na trening 1x ali 2x, potem pa jih ni več. Vseeno pa vem, da je ta generacija dobra in verjamem, da jim bo uspelo.
Manca Hribovšek
